NAREDI SAM: Škatle za kopanje

Zakaj kopanje?

Predniki belih dihurjev, evropski dihurji (Mustela putorius), živijo v rovih, ki si jih izkopljejo sami. In naši domači ljubljenčki so ta nagon po kopanju podedovali ‒ kar ste kot lastnik dihurja najbrž že opazili, saj nobena lončnica v njihovem dosegu ne ostane ne-okopana, radi pa tudi praskajo in kopljejo po preprogah ali po posodi z vodo. To vedenje je za njih tako nagonsko, da ga zelo težko preprečimo. Da zadovoljimo to potrebo po kopanju, jim lahko naredimo prav posebno škatlo za kopanje, v angleščini imenovano ‘digging box’. S tem jim zagotovimo varno kopanje, pa še zabavno jih je gledati, kako skačejo in se premetavajo po škatli. Dihur je med kopanjem miselno in fizično stimuliran, to pa je tudi eden od načinov, kako jih zaposliti in se z njimi igrati. Z ureditvijo primernih mest, kjer lahko izživijo svoje nagone po kopanju, zmanjšamo neželeno vedenje, kot je npr. praskanje preproge in podobno.

Kako narediti škatlo za kopanje?

Za škatlo lahko uporabimo večjo plastično posodo ali škatlo za shranjevanje, ki jo lahko dobimo že skoraj v vsaki trgovini. Škatla mora biti dovolj globoka, da bo vsebina ostala notri. Lahko jo tudi pokrijemo, a v tem primeru mora imeti odprtine za dovod svežega zraka.

Dihurju moramo omogočiti vstop v škatlo, kar naredimo tako, da v škatlo na primerni višini izrežemo luknjo. Vanjo lahko speljemo tudi tunel ali pa naredimo posebne stopničke, ki vodijo v notranjost. Paziti moramo na robove škatle in izrezane odprtine ‒ ti ne smejo biti preostri, da se dihur ne bi poškodoval (še posebej je to nevarno pri samcih, ki imajo spolni ud na trebuhu). Uporabimo lahko tudi običajno kartonsko škatlo, vendar se ta hitro uniči ali premoči, če za polnilo uporabimo bolj vlažen material.

V škatlo lahko nasujemo:

• riž (surov), ki ne sme biti instant (ta se lahko se v želodcu dihurja napihne in povzroči zaprtje);
• makarone (surove), ki naj ne bodo preveliki;
• zemljo ‒ paziti moramo, da ne vsebuje gnojil, če jo poberemo na domačem vrtu, pa moramo paziti, da ni iztrebkov živali;
• pozimi lahko uporabimo sneg, ki je seveda za enkratno uporabo, saj se hitro stali;
• jeseni lahko uporabimo odpadlo listje ‒ pazimo, da med listjem ni živalic;
• odpaden pisarniški papir iz uničevalnika dokumentov, lahko pa uporabimo tudi časopisni papir, ki ga narežemo na trakce (pomagamo si lahko s strojčkom za delanje rezancev ali pa s strojčkom za rezanje papirja) ali pa ga zmečkamo v žogice;
• plastične žogice za otroke ali pingpong žogice;
• voda ‒ vanjo dodamo žogice in igrače;
• na trakce lahko narežemo tudi blago ipd.

Izogibamo se polnilom, ki bi jih lahko dihur pojedel in bi povzročili zaprtje ali kakšne druge neprijetnosti. Primer neprimernega polnila so polnilni penasti kosmiči, ki se uporabljajo za zaščito stvari v paketih (ang. ‘package peanuts’). Večina teh kosmičev je narejenih iz poliuretana ali druge umetne mase in lahko ob zaužitju povzročijo zaprtje. Obstaja tudi različica iz koruznega škroba ‒ ti niso tako nevarni, če jih dihur slučajno zaužije.

Ko je škatla narejena, jo postavimo na primerno mesto ‒ nekam, kjer okolico zlahka obrišemo, saj bo po vsej verjetnosti vsebina letela naokoli. Tako kot pri vseh igračah, je priporočljivo, da škatlo vsake toliko za nekaj časa umaknemo. Ko jo čez teden ali dva spet ponudimo v uporabo, se dihurjem zdi, da so dobili povsem novo igračo. Priporočljivo je tudi, da vsebino menjamo, saj se sčasoma umaže, lahko pa jo dihur zamenja za stranišče. Tudi z novo vsebino škatla postane povsem nova igrača.