Med poplavo različnih posipov, ki so na voljo, je težko izbrati pravega. Izbiramo lahko med glinenimi peski, biorazgradljivimi posipi, posipi iz silikatnega gela ipd. Čeprav se morda ne zdi, je pomembno, da si pri odločitvi vzamemo čas. Dihurji potrebo opravljajo drugače kot mačke in so pri izbiri pravega peska precej zahtevni. Svojih ‘potičk’ ne zakopavajo, posip ovohavajo in vanj brišejo ritke. Paziti moramo, da je izbran posip zanje varen, da je dovolj vpojen in da ne smrdi.
Da bo izbira lažja, smo raziskali trg, testirali in ocenili različne posipe. Kriteriji pri ocenjevanju so bili: cena, vpijanje tekočine, nevtralizacija vonjav, raznašanje po prostoru in zadovoljstvo naših kosmatincev.
GLINENI POSIPI
Navadni in sprijemljivi glineni peski so cenovno zelo dostopni in jih lahko kupimo v skoraj vseh samopostrežnih trgovinah. Razlika med njimi je, da se sprijemljivi glineni peski ob stiku s tekočino sprimejo v kepo, podobno cementu. To pa ni najboljša lastnost, kadar pride pesek v stik z vlažnim smrčkom ali z očmi. Majhni delci gline se pogosto lepijo na šape in dihurji jih raznašajo okoli stranišča. Glina kožo tudi izsuši. Zaradi močnega prašenja niso prijazni do dihal. Že sami po sebi imajo nekoliko neprijeten vonj, vonja po urinu pa nikakor ne prikrijejo. Čiščenje je oteženo in poraba velika.
KRISTALNI POSIPI
Med lastniki dihurjev ni prav veliko uporabnikov kristalnih oz. silikatnih posipov. Ti so sestavljeni iz sintetičnih silikonskih mas v obliki perlic, kosmičev ali zrn. Glavna sestavina je le drugačna oblika silicijevega dioksida (silika gel), ki smo ga bolj vajeni v obliki majhnih vrečk, ki so dodane pakiranjem suhih prigrizkov. Lahko so mešani z bentonitom ali glino.
Silika gel je znan po tem, da lahko draži dihala in prebavni trakt, medtem ko silikatni prah lahko draži oči in kožo. Ti posipi so zelo lahki, zato se lepijo na tačke in raznašajo naokoli, dihurji pa se z njimi igrajo pogosteje kot z ostalimi posipi. Cenovno so med dražjimi. Dobijo se v različnih barvah, kar mogoče pritegne kakšnega kupca, pa vendar barva ni pokazatelj kvalitete. Obstojnost je boljša kot pri klasičnih in so izredno vpojni. Vsa tekočina, ki pride v stik z njimi, se takoj vpije in nato izhlapi. Čistimo jih tako, da ven pobiramo le rahlo izsušene iztrebke. Prah je še zmeraj prisoten, vendar ga je veliko manj kot pri glinenih posipih.
BIORAZGRADLJIVI POSIPI
Biorazgradljivi posipi so med lastniki dihurjev najbolj priljubljeni in najbolj pohvaljeni. Narejeni so iz lesenih oblancev, recikliranega papirja, koruze, slame, lupin arašidov in drugih razgradljivih materialov. Zaradi naravne sestave so prijazni tako do živali kot tudi do okolja. So enostavnejši za čiščenje, lahko se jih odlaga v kompost, nekatere pa tudi kar v straniščno školjko. So zelo vpojni in odlično absorbirajo vonjave.
Tovrstni posipi so na voljo v nesprijemljivi ali sprijemljivi obliki. Tako kot običajni glineni se tudi ti prašijo, vendar bistveno manj in se zaradi večje teže manj raznašajo, hkrati pa ne uničujejo tal.
Cenovno niso najugodnejši, vendar namesto peletov, ki so na voljo v trgovinah za živali, lahko izberemo tudi lesene kurilne pelete. Pri izbiri teh moramo paziti, da ne kupujemo peletov izdelanih iz le iz iglavcev. Ti so najboljši za kurjavo, pri stiku z vlago pa razpadejo na čisto drobno žagovino, ki se nato zelo raznaša naokrog. Peleti z mešano sestavo (80 % bukev in 20 % les iglavcev) pa so bolj odporni in lepše vpijajo (včasih kosi ostanejo celi in se samo napijejo kot tampon).
DRUGE ALTERNATIVE
Druge možnosti med katerimi še lahko izbiramo so plenične podloge, časopisni papir, papirnate brisačke in drugo. Vendar te ne morejo nadomestiti primernega posipa. Uporablja se jih bolj kot pripomoček za pred stranišče (da si dihur na njih obriše zadnjico) ali kot podloga za transportni boks, kamor stranišča ne moremo namestiti. Lahko jih tudi sicer razporedimo po prostoru, kjer je dihur spuščen (namesto dodatnih stranišč), vendar je takšna uporaba zelo potratna.
Papirnate brisačke in časopisni papir se popolnoma prepojijo z urinom, pa čeprav se še tako trudimo z dodatnimi sloji. Povrhu tega moker časopisni papir na tleh pušča madeže črnila. Od vsega naštetega so najbolj uporabne plenične podloge, ki imajo plastificirano dno, skozi katerega tekočina ne prodre.