Osnove prehrane dihurjev

Rastlinski delež je v prehrani divjih dihurjev tako majhen, da skorajda ni vreden omembe. Iz raziskave o prehranskih navadah evropskega dihurja, ki so jo opravili na Poljskem, vidimo, da skupna masa hranil rastlinskega izvora ne presega niti 2 % skupne biomase zaužite hrane.

Dihurji so mesojede živali

Ko smo v svoj dom pripeljali dihurčka, si najverjetneje želimo, da bi bila živalca čim bolj zdrava, da bi se dobro počutila in da bi nam čim dlje delala družbo. Eden ključnih dejavnikov za zdravje, dobro počutje in dolgoživost je vsekakor primerna prehrana. Če želimo razumeti, kaj naj naš dihur je in kakšna je zanj najprimernejša hrana, moramo najprej vedeti, kakšne so posebnosti njegovih prebavil in kakšne so potrebe njegovega telesa.

Dihurji so striktni mesojedi. To pomeni, da hranil rastlinskega izvora ne prebavljajo dobro oziroma jih sploh ne. Njihova prebavila so prilagojena prebavi in izkoriščanju hrane živalskega izvora. Kaj točno to pomeni, si bomo najlažje predstavljali, če pogledamo »krožnik« divjih dihurjev: njihova prehrana je sestavljena iz celih ali delov uplenjenih živali (mali sesalci in ptice) ter manjšega dela mrhovine in jajc.

Prebavni trakt dihurjev je razmeroma kratek, prebavila so enostavna. Da hrana pride od enega konca do drugega – torej od zaužitja do »končnega izdelka« – traja tri do štiri ure. To pomeni, da je absorpcija snovi omejena na tiste, ki ne potrebujejo kompleksne razgradnje. To so predvsem živalske beljakovine in maščobe, slednje pa predstavljajo tudi glavni vir energije. Če se ponovno vrnemo na prehrano divjih dihurjev, je ogljikovih hidratov v njihovi hrani le malo. Rastlinski delež je v prehrani divjih dihurjev tako majhen, da skorajda ni vreden omembe. Občasno, skoraj bi lahko rekli po nesreči, se na njihovem jedilniku znajdejo posamezne jagode ali pa vsebina prebavil njihovega rastlinojedega plena. Tudi vse potrebni vitamine, minerale in mikroelemente dobijo iz svojega plena: kosti in notranji organi plena so odličen vir vsega, kar dihur potrebuje, in so zato obvezen del njegove prehrane.

Pri pripravi oziroma izbiri hrane se je zato potrebno ravnati po zgoraj omenjenih značilnostih. Najprimernejša hrana za dihurja je takšna, ki posnema naravno prehrano njegovih divjih prednikov, torej hranjenje s celim plenom. Verjamem, da se marsikateremu lastniku obrača želodec ali pa ima takšne ali drugačne pomisleke ob ideji, da bi svojega ljubljenčka hranil z mrtvimi miškami, podganami in podobnim. Na srečo obstaja še nekaj drugih rešitev.

Najprimernejša prehrana za dihurja

Hranjenje s surovo prehrano po modelu celega plena je zagotovo primerno za vsakega dihurja, pa tudi za večino lastnikov. Sliši se precej komplicirano, a to dolgo ime ne pomeni nič drugega, kot da prehrano poskušamo po sestavi približati sestavi plena. To pomeni, da poleg mesa vsebuje tudi kosti, hrustanec in notranje organe. Seveda ne pomeni, da je potrebno jedilnik dihurja sestavljati s kalkulatorjem in mikrotehtnico v roki – to so namesto nas naredili že drugi: na spletu so na voljo tabele in priporočila, kako lahko takšno prehrano sami sestavimo doma (RES ni težko), lahko pa tudi kupimo že pripravljeno in zamrznjeno hrano.

Najprimernejša hrana za dihurja je takšna, ki posnema naravno prehrano njegovih divjih prednikov, torej hranjenje s celim plenom.
Foto: Patricia Morales Barbosa

Briketirana in konzervirana hrana

Najpogosteje lastniki svoje dihurje hranijo s pripravljeno briketirano hrano, ki jo lahko kombinirajo tudi s konzervirano hrano. Ta način hranjenja je seveda daleč najenostavnejši, a ne nujno tudi najprimernejši. Ponudba briketirane hrane je ogromna, zares ustreznih pa je le peščica hran. Če se že odločimo za hranjenje z briketirano hrano, je potrebno izbrati hrano brez žitaric, s čim manjšim deležem rastlin ter z visoko vsebnostjo mesa (min. 75 %) in sestavin živalskega izvora.
Na našem tržišču so od hran, ki ustrezajo tem kriterijem, dobavljive le hrane, ki so sicer v osnovi namenjene mačkam. Ponudba briketirane hrane, ki je namenjena dihurjem, je v resnici povsem neprimerna zanje. Če je na embalaži narisan dihur, še ne pomeni, da je hrana zanje tudi v resnici ustrezna.

Težava večine industrijsko pripravljenih hran je, da se proizvajalci trudijo narediti hrano, ki bo imela najustreznejše razmerje proizvodne cene in ustreznosti glede vsebnosti posamezne hranljive snovi. Vsem je najbrž jasno, da so rastlinske surovine in nizkokakovostne živalske beljakovine cenejše od primernih in visokokakovostnih surovin. Žal pa so tudi manj izkoristljive. Večina komercialnih hran vsebuje prenizke količine izkoristljivih in kvalitetnih beljakovin in maščob ter preveč ogljikovih hidratov. Zato je potrebno med ponudbo hrane na trgu znati izbrati tisto, ki je za posamezno živalsko vrsto primerna.

Zaradi kratkega prebavnega trakta in hitrega metabolizma moramo dihurje hraniti pogosto. Če hranimo z briketirano hrano, naj jim bo ta na voljo ves čas. Upoštevajmo pa, da mora biti hrana sveža – pri ponovnem polnjenju posodice stare, razmočene ali umazane brikete zavržemo. Če dihurje hranimo s surovo hrano ali celim plenom, je za odraslega zdravega dihurja dovolj, da hrano dobi dvakrat dnevno, vendar naj bo količina takšna, da ne poje vse hrane takoj, ko mu jo ponudimo; nekaj je mora ostati v posodici za kasneje. Pri mladičih in dihurjih z določenimi zdravstvenimi težavami je potrebno pogostejše hranjenje.

Vodo za pitje mora imeti dihur na voljo ves čas, poskrbeti pa moramo tudi, da je vedno sveža.

Posledice neprimerne prehrane

Zakaj je tako pomembno, da se v prehrani dihurjev izogibamo ogljikovim hidratom? Pretirana količina lahko prebavljivih ogljikovih hidratov – škroba, glikogena, še posebej pa enostavnih sladkorjev, povzroči hiter porast koncentracije krvnega sladkorja. Ta je sicer zelo pomemben element, saj je edina snov, iz katere možgani zdravega organizma lahko črpajo energijo. Previsoka koncentracija glukoze v krvi pa za telo ni optimalna, zato se to trudi, da odvečno glukozo iz krvi »pospravi« v celice. Pri tem odločilno funkcijo igra inzulin – hormon, ki ga izloča trebušna slinavka.

Kot smo uvodoma povedali, naravna hrana dihurjev vsebuje le malo ogljikovih hidratov. Če dihur zaužije hrano, ki jih vsebuje več, se telo odzove s skokovitim porastom koncentracije krvnega sladkorja. Reden vnos takšne hrane pomeni neprestano stimulacijo celic, da izločajo inzulin. Konstantna in pretirana stimulacija pa nikoli ne prineseta ničesar dobrega. Ravno nasprotno – običajno vodita v takšne in drugačne deformacije oziroma degeneracije tkiva in celic. Pri dihurjih ima neprimerna prehrana veliko vlogo pri razvoju inzulinoma, tumorskih sprememb na trebušni slinavki. Pri obolelih dihurjih je uravnavanje koncentracije krvnega sladkorja zaradi viškov inzulina, ki jih izloča tumor, moteno.

Čeprav je surova prehrana veliko primernejša za dihurje, pa nepravilno sestavljen jedilnik lahko povzroči resne zdravstvene težave in celo ogrozi življenje vašega ljubljenčka. Nujno je, da so v prehrano dihurjev poleg mišičnega mesa vključene tudi kosti in organi, v ustreznem razmerju.

Seveda inzulinom ni edina zdravstvena težava, ki se lahko pojavi kot posledica neprimerne prehrane. Čeprav je surova prehrana veliko primernejša za dihurje, pa nepravilno sestavljen jedilnik lahko povzroči resne zdravstvene težave in celo ogrozi življenje vašega ljubljenčka. Veliko nevarnost predstavlja neprimerno razmerje med kalcijem in fosforjem – kar se zgodi, ko ljudje nekoliko po svoje prikrojijo jedilnik surove prehrane in ne vključijo (dovolj) kosti. Hrana, ki v sebi nima dovolj kalcija, lahko povzroči hude okvare in poškodbe okostja, hormonske motnje, pa tudi druge zdravstvene težave. Še veliko bolj kot pri odraslih dihurjih je to pomembno pri mladičih, kjer so potrebe po kalciju večje zaradi razvijajočega skeleta.

Še veliko bolj kot pri odraslih dihurjih, je to pomembno, da prehrana vsebuje zadostne količine kalcija (kosti) pri mladičih in rastočih dihurjih, saj so potrebe po kalciju večje zaradi razvijajočega se skeleta.
Na rentgenskem posnetku so vidne posledice pri mladem dihurju, ki je bil nepravilno hranjen. Opazimo lahko deformacije hrbtenice in kosti nog ter patološke zlome kosti zaradi
pomanjkanja kalcija.
Foto: Kristy Johnson

Zmedeni? Ne veste, kje se stvari lotiti?

Če na hitro povzamem – najprimernejša prehrana za dihurja je surova prehrana v obliki celega plena ali način hranjenja, ki posnema sestavo celega plena. Vendar pa mora biti takšna prehrana ustrezno sestavljena.
Če želite svojega dihurja iz takšnega ali drugačnega razloga hraniti z briketirano hrano, izberite takšno, ki je za dihurje primerna. Izberite hrano brez žitaric z min. 80 % deležem mesa in živalskih proizvodov.

Maja Čonč
Maja Čonč
Maja Čonč ima dolgoletne izkušnje z dihurji, v njeno življenje so prišli pred več kot dvajsetimi leti. Leta 2008 je ustanovila Društvo Zverinice, kateremu tudi predseduje. Zaključuje študij veterinarstva na Veterinarski fakulteti v Ljubljani. Redno se udeležuje strokovnih srečanj v Sloveniji in v tujini, na katerih tudi aktivno sodeluje kot avtorica in soavtorica strokovnih prispevkov, predvsem o boleznih in zdravstvenem varstvu belih dihurjev. Je mednarodno priznana sodnica za dihurje, vzrediteljica in članica mednarodnega združenja vzrediteljev dihurjev, Natural Ferret Breeders.

Popular

spot_img

Več prispevkov tega avtorja

Zverinski koledar za 2023 – samo po prednaročilu!

Predstavljamo Zverinski koledar za 2023! Na fotografijah nastopajo slovenski in nekaj tujih dihurski modelov - skupaj preko 50 različnih dihurjev. Format koledarja je pokončen A3 (29,7...

Bolha – v trajni oskrbi

Bolha (Buha, Bubi) je v našo oskrbo prišla pri starosti dobrih štirih let. V Slovenijo je bila posvojena prek kolegov iz hrvaškega društva Tvorum. Po...

Influenca (gripa) pri belih dihurjih

S hladnejšimi dnevi se začenja tudi sezona pohoda različnih virusov, ki povzročajo obolenja dihal. Med virusnimi okužbami, ki so v hladnejšem obdobju leta pogostejše,...

Potovanje z malimi živalmi

Za prehod meje znotraj EU - če s strani države članice (Velika Britanija, Irska, Malta, Švedska) ni določeno drugače - mora dihur imeti: - evropski potni list za hišne živali (modra knjižica) - veljavno cepljenje proti steklini (od dneva cepljenja ne sme miniti manj kot 21 dni in ne več kot leto dni) - žival mora biti označena z mikročipom.