Gonitveni ciklus belih dihurjev je povezan z dolžino dneva oz. številom ur v dnevu, ko je dihur izpostavljen naravni ali umetni svetlobi. Starost pri spolnem dozorevanju dihurjev ne igra tako velike vloge kot pri nekaterih drugih vrstah živali, zato se starost ob prvi gonitvi lahko močno razlikuje (3‒9 mesecev).
Samičke lahko zaradi trajne gonitve poginejo
Najverjetneje ste že zasledili, da lahko samica belega dihurja med gonitvijo pogine. Ta trditev drži. Samičke, ki niso namenjene vzreji, je iz zdravstvenih razlogov treba kastrirati (kirurško ali hormonsko). Kirurški poseg pri samicah dihurjev se razlikuje od običajnega posega pri psicah in mačkah, kjer se odstranijo le jajčniki ‒ pri dihurkah je poleg jajčnikov treba odstraniti tudi jajcevode in maternico (t.i. ovariohisterektomija).
Samice dihurjev imajo inducirano ovulacijo, kar pomeni, da do sprostitve dozorelega jajčeca v jajcevod pride šele pri mehaničnem vzdraženju med paritvijo. Samice, ki se ne parijo ali niso kako drugače stimulirane k ovulaciji (npr. z zdravili), lahko preidejo v trajno gonitev, ki lahko traja tudi več mesecev. V tem obdobju je telo samice izpostavljeno visoki količini estrogenih hormonov. Pri večini samic, ki preidejo v trajno gonitev, se pojavijo klinični znaki, ki so povezani s toksičnim delovanjem omenjenih hormonov na kostni mozeg. Lahko pride do močne slabokrvnosti, oslabelosti imunskega sistema, krvavitev v podkožju ipd.
Med gonitvijo vulva tudi močno oteče ter izloča voden izcedek, kar predstavlja idealne pogoje za vstop in razmnožitev mikroorganizmov, zato se v tem času poveča možnost za pojav vnetij rodil in sečil. Zdravstvene težave, ki so posledica delovanja visoke koncentracije estrogenov, se lahko začno pojavljati že po nekaj tednih od začetka gonitve, v mesecu dni pa je okvara kostnega mozga lahko že nepopravljiva.
Za samičke, ki niso namenjene vzreji, je torej kastracija iz zdravstvenih razlogov nujna! V PRIMERU KIrurške kastracije mora veterinar pri samici dihurja odstraniti jajčnika, jajcevoda in maternico, saj samo odstranitev jajčnikov, kot je to praksa pri psicah in mačkah, ne zadostuje. V zadnjih letih pa se namesto kirurške kastracije raje poslužujemo uporabe hormonskih implantantov.
Kaj pa samčki?
Pri nekastriranih samcih do zdravstvenih težav sicer ne prihaja, zato kastracija ni nujna, vendar pa z njo močno omilimo vonj in značilno obnašanje samcev med gonitvijo. Tudi ti se namreč gonijo več mesecev skupaj, njihov telesni vonj pa postane zelo, zelo, zelo izrazit. Pričnejo markirati, večina postane agresivnejša do drugih dihurjev in ostalih živali, nekateri pa tudi do lastnikov. Vonj nekastriranih samcev je tako intenziven, da se ga, če živijo v stanovanju, navzamejo vsi predmeti (pa tudi mi), ki so v istem prostoru.
Kastracija ali sterilizacija?
V slovenskem prostoru večina veterinarjev uporablja izraz ‘sterilizacija’ za kirurški poseg na živalih ženskega spola in ‘kastracija’ za poseg na živalih moškega spola, vendar raba termina sterilizacija ni najprimernejša. Pri sterilizaciji gre namreč za prekinitev jacevodov oz. semenovodov, pri kastraciji pa za odstranitev (oz. uničenje spolnih žlez)*. Pri ženskih živalih se, prav tako kot pri moških, v praksi izvaja kastracija – odstranijo se jajčniki (in maternica), oz. testisi. Raba napačnega izraza izhaja iz časov, ko se je dejansko izvajala sterilizacija – podvezovanje oz. prerezovanje jajcevodov. Hormonski cikli pri živalih (ali človeku) po takem posegu še vedno potekajo in tudi vse spremembe, vezane nanje (markiranje, zunanji spolni znaki, samice ‘dišijo’ samcem ipd.). Ravno zaradi hormonskih ciklusov in še vedno prisotnega izločanja estrogenih hormonov, sterilizacija za samice belih dihurjev ni primerna.
*vir: Slovenski medicinski slovar
Kdaj je pravi čas za kastracijo dihurja?
S kastracijo je priporočljivo počakati čim dlje. Če je le mogoče, posega ne opravimo pred dopolnjenimi devetimi meseci starosti, še raje kasneje. Do tega obdobja se dihur namreč tako fizično kot mentalno razvija, spolni hormoni pa pri tem igrajo pomembno vlogo. Dihurji, pri katerih je kastracija opravljena prej, so običajno manjši, imajo manj razvito muskulaturo, opazne so tudi razlike v vedenju. Poleg tega (pre)zgodnja kastracija pomembno vpliva na razvoj obolenj nadledvične žleze.
Kako vemo, kdaj se dihur začne goniti?
Samčkom se, če niso kriptorhidi, obe modi v mošnjo spustita že v prvih tednih po kotitvi. Zatipamo ju lahko kot dve majhni bunkici v področju med anusom in penisom. Ko dihur postaja starejši, bomo zaznali, da njegov telesni vonj postaja intenzivnejši, testisa bosta postajala večja in vedno bolj opazna. Proti koncu koledarskega leta ali v začetku novega se večina samcev prične goniti. Vonj postane zares izrazit, pričnejo z markiranjem (opazimo lahko, da se ‘vlečejo’ čez vse nekoliko dvignjene predmete in jih označujejo s kapljicami urina). Če imamo več dihurjev ali še kakšno drugo žival, lahko opazimo agresivnejše vedenje, pri nekaterih pa je izrazito tudi nezgrešljivo spolno vedenje. Veliko si jih za ‘partnerja’ izbere plišasto igračo, svoje priljubljeno ležišče ali pa kar lastnika.
Tudi vonj samic je sčasoma vse intenzivnejši, vendar manj močan kot vonj samcev. Samice začnejo z gonitvijo nekoliko kasneje kot samci – večina se prične goniti februarja ali kasneje. Vseeno pa je priporočljivo, da intimne dele samičk, zaradi vseh težav, ki jih gonitev lahko povzroči, pričnemo opazovati že prej, proti koncu koledarskega leta. Vulva pri samicah med gonitvijo močno oteče (to je normalen pojav). Že v nekaj dneh se lahko poveča na velikost grahovega zrna ali še bolj, tako da znakov res ne moremo spregledati, če le kolikor toliko redno rokujemo s samico. Med gonitvijo se nekoliko spremeni tudi vedenje samičk – nekatere postanejo bolj … sitne, druge se ‘ponujajo’ vsem živalim ali ljudem, ki jim pridejo blizu.
Kaj pa, če se samička začne goniti?
Veliko lastnikov se na nas obrača z vprašanjem kaj storiti, če jih samička z gonitvijo prehiti. Če se to zgodi, ni potrebno zagnati panike in na vrat na nos hiteti k veterinarju isti hip, ko ugotovite, da je vulva otečena. Naslednji dan pokličite veterinarja, dogovorite se za termin za prekinitev gonitve s hormonsko terapijo in v dveh do treh tednih, ko znaki gonitve izginejo (spolovilo se zmanjša na običajno velikost), se dogovorite za kastracijo. Pri enkratni do dvakratni uporabi hormonskih preparatov v ta namen stranskih učinkov praktično ni oziroma so izjemno redki. Kirurški poseg se med gonitvijo (razen izjemoma) odsvetuje in večina veterinarjev ga ne izvaja – v času gonitve so rodila namreč močno prekrvavljena in poseg v takšnem stanju je veliko nevarnejši.
Samica, ki je bila zdravljena s hormonskimi zdravili, po aplikaciji ovulira in postane namišljeno breja. V tem času lahko opazimo nekatere vedenjske spremembe – večina dihurčic postane izredno ljubeča do lastnikov, ves čas hodi za njimi, uživa v crkljanju ter jih ljubkuje in liže. Po kastraciji se vedenje za nekaj časa spet lahko spremeni, tokrat v bolj neprijetno smer. Sledi namreč obdobje, ko ima samica namišljene mladiče ‒ lahko celo ‘posvoji’ kakšno igračko, drugega dihurja ali lastnika. V tem času lahko postane napadalna do drugih živali ali članov gospodinjstva. Ko se nivo hormonov po približno mesecu dni spusti na običajen nivo, k sreči tudi to mine.
Kako izbrati veterinarja, ki bo poseg opravil?
Izbira veterinarja je vsekakor zelo pomembna, saj marsikateri veterinar o dihurjih ne ve dovolj oziroma z njimi nima dovolj izkušenj. Cene posega med posameznimi klinikami in ambulantami v Sloveniji se lahko precej razlikujejo, vendar naj cena ne bo prvo vodilo za izbiro veterinarja. Žal se je v praksi že (pre)večkrat izkazalo, da se nekaj privarčevanih evrov lahko kaj hitro spreobrne v hude zdravstvene zaplete. Pri izbiri veterinarja naj bo najpomembnejši faktor izkušenost veterinarja in število dihurjev med njegovimi pacienti.
Veterinar naj vam opiše, kako poseg poteka in kaj bo naredil. Dobro je, da se že prej pozanimate, kakšno vrsto anestezije uporablja (plinsko, ne injekcijsko). Če vam v ambulanti ali kliniki, kamor naj bi dihurja peljali na poseg, naročijo, naj zadnji obrok dobi večer pred posegom, je to eden od znakov za preplah in razlog za izbiro drugega veterinarja. Po vseh veterinarskih smernicah belih dihurjev zaradi njihovega hitrega metabolizma (in možnosti prikritega inzulinoma pri dihurjih srednjih let ali starejših) ne smemo postiti dlje od dveh do štirih ur.
Opozorilo: približno dva tedna po posegu lahko lastniki dihurjev, ki niso bele barve, na obritem področju opazijo obsežno ‘modrico’. Prizadeti dihurji so normalno ješči, igrivi in področje ni boleče. Naj vas potolažimo ‒ ne gre za nepredvideno pozno komplikacijo, saj to v resnici ni modrica, ampak temna dlaka, ki proseva skozi kožo. V dnevu ali dveh bo področje tudi vidno postalo kosmato.
Ob odpustu iz ambulante mora biti dihur popolnoma buden in priseben. Priporočljivo je, da dihur že v ambulanti dobi vsaj en obrok hrane. Ob odpustu morate dobiti tudi navodila glede omejitve gibanja in zdravila za nekaj dni (vsaj protibolečinska zdravila). Priporočljivo je, da prvih nekaj dni po posegu namesto posipa v stranišču uporabite papir ali plenične podloge.
Smradnih žlez veterinar NE SME odstraniti. Odstranjevanje je prepovedano z Zakonom o zaščiti živali, razen v primeru, ko za to obstaja utemeljen zdravstveni razlog, kot so npr. kronično vnetje, pogosta obstipacija, tumor ipd. Nikakor pa se tega posega ne izvaja ob kastraciji.
Res ni druge možnosti kot operativni poseg?
Obstaja nekaj alternativnih možnosti in nekaj takih, ki to v resnici niso.
Najbolj poznana alternativa kirurški kastraciji je vstavitev hormonskega implantata s podaljšanim delovanjem (Suprelorin®). Ta preko hipofize vpliva na zmanjšano izločanje spolnih hormonov, s čimer dosežemo začasno kemično kastracijo. Implantat deluje od 6 do 36 mesecev (pri večini dihurjev eno leto), ko preneha delovati, je dihurju treba vstaviti novega. Kdaj preneha delovati, ugotovimo na podlagi sekundarnih spolnih znakov, spremenjenega vedenja ali z merjenjem koncentracije spolnih hormonov v krvi in NE na podlagi tega, da vsadek pod kožo lahko zatipamo (ali pač ne). Tako kot pri klasični kirurški kastraciji morajo biti dihurji ob vstavitvi implantata dovolj stari, samci pa morajo imeti spuščeni obe modi.
Metodo se lahko uporabi pri obeh spolih.
Kot smo opisali že zgoraj, lahko pri samicah (pri samcih to ne deluje) gonitev prekinemo tudi z določenimi hormonskimi preparati (hCG, buserelin, proligeston). Njihova redna uporaba ob vsaki gonitvi – se pravi več gonitev in več let zapored – zaradi morebitnih stranskih učinkov, kot sta neobčutljivost na zdravilo ali preobčutljivostna reakcija, ni priporočljiva.
Nekateri rejci, predvsem v tujini, za prekinitev gonitve samice ‘parijo’ z vazektomiranimi samci. Tak samec samico zaskoči in s tem povzroči ovulacijo, ne more pa je oploditi. Metoda je nekoliko rizična, saj lahko sčasoma pride do obnove semenovoda in samec znova postane ploden. Ker si rejci takšne samce med seboj tudi posojajo, lahko pride do prenosa različnih bolezni.
Vazektomiran samec za hišnega ljubljenčka ni preveč primeren ‒ ima namreč vse lastnosti nekastriranega samca: intenziven vonj, markiranje in agresivno vedenje, le ploden ni.
Zadnja možnost, ki za samice nikakor ni primerna, je ‘počakajmo, da mine‘. Če ste pozorno brali, ste zasledili, da smo pri znakih trajne gonitve zapisali, da se pojavijo pri večini samic. Ne pa pri vseh. Nekatere se, tudi brez zaskoka samca, prenehajo goniti. Tudi če se je vaši samici to že kdaj zgodilo, ne računajte s tem, da se bo ponovno. Že pri naslednji gonitvi lahko namreč zaradi zanašanja na ‘bo že’ pride do hujših zdravstvenih težav in kaj lahko se zgodi, da bo ta samica ena tistih, ki jih moramo vsako leto reševati (žal ne vedno uspešno) s transfuzijo krvi in dolgotrajnim zdravljenjem.
Za vse tiste, ki ste se med branjem izgubili, smo pripravili kratko primerjavo obeh najbolj uporabljanih in najbolj priporočljivih metod kastracije, ki se ju lahko poslužujemo pri obeh spolih. Ostale naštete možnosti so bolj zasilne rešitve oziroma takšne, ki jih raje prepustimo izkušenim lastnikom.
KIRURŠKA KASTRACIJA
+ enkraten poseg
+ manjši skupni strošek
+ preventiva trajne gonitve in njenih posledic za celotno življenje samice*
+ zmanjša intenzivnost vonja dihurja
‒ splošna anestezija in možnosti komplikacij, povezanih z njo
‒ invazivnejši poseg
‒ močno poveča verjetnost za obolenje nadledvičnih žlez**
‒ možnost pooperativnih komplikacij
+/‒ dokončna; ko je poseg opravljen, ni možnosti za spočetje mladičev.
* Če ne pride do obolenja nadledvičnih žlez.
** Shoemaker NJ, Schuurmans M, Moorman H, Lumeij JT. Correlation between age at neutering and age at onset of hyperadrenocorticism in ferret. JAVMA 2000; 216(2): 195‒7.
KEMIČNA KASTRACIJA S HORMONSKIM VSADKOM (IMPLANTATOM)*
+ manj invaziven poseg
+ manjši enkratni strošek (vsaj pri samici)
+ pojavnost obolenja nadledvičnih žlez je zelo majhna
+ zmanjša intenzivnost vonja dihurja
‒ višji skupni strošek (dihur bo v življenju najverjetneje potreboval več kot en implantat)
‒ reakcija na vsadek ali alergija na sintetične hormone (zelo redko)
‒ po vstavitvi implanta se lahko pojavijo prehodni znaki gonitve (zato se odsvetuje uporaba pri samicah, ki so v trajni gonitvi!)
‒ morebitni neznani dolgoročni stranski učinki
* Čas delovanja je različen od dihurja do dihurja; če nismo pozorni, lahko spregledamo znake gonitve, lahko pride do parjenja ali trajne gonitve.
Kaj so torej priporočila stroke in kako mi kastriramo za svoje dihurje? Kemična kastracija s hormonskim implantatom (ali – v izjemnih primerih – kirurška kastracija in preventivna aplikacija implantata).
