Da dihurju ne bo dolgčas, ne potrebujemo prav veliko. Zadovoljni bodo že z novo kartonasto škatlo, s šumečo plastično vrečko, ki smo ji odrezali ročaje, umazano nogavico ali vašo roko. Nobena nova stvar pa ne bo prav dolgo zanimiva, saj imajo odličen spomin. Vsega se bodo hitro naveličali in še včeraj nova igrača bo jutri le stara šara. Zato bomo ves čas na misiji, kako popestriti dihurski vsakdan.
Prav ste slišali. Ker so zelo inteligentna bitja, ki uživajo v novih izzivih, smo mi tisti, ki jim moramo ustvariti zanimivo okolje. S tem jih bomo spodbudili k igri, raziskovanju in socializaciji. Tako bodo zdravi, pametnejši in zadovoljnejši, kar jim bo poleg prave prehrane in nege omogočilo srečno in dolgo življenje.
Ponudba igrač namenjenim prav dihurjem, je zelo majhna. Po večini se poslužujemo tistih za mačke. Zanimivi so jim tuneli, ki simulirajo življenje v rovih pod zemljo, žogice, igrače na palici s katerimi spodbujamo njihov lovski nagon, plišaste igrače itd.
Pri izbiri materiala pa moramo biti precej previdni. Igrače iz lateksa, penaste gume, žogice, ki so kot ježki z »bodicami«, so za njihove zobe premehke in verjetnost, da dihur igračo zgrize in kakšen košček poje, je velika. Tujki v prebavilih so lahko usodni. Četudi včasih niso, pa za dihurja (in lastnika) predstavljajo nepotreben stres, bolečino in velikokrat tudi razlog za drage operativne posege, ki se jim z nekaj pazljivosti lahko izognemo. Zato se pred nakupom vedno prepričajte, ali je igrača dovolj trdna, da bo kljubovala dihurskim zobem.
Prav je, da omenimo tudi piskajoče igrače. Te se nam zaradi dihurjeve reakcije na zvok zdijo zelo zanimive, pa vendar niso najprimernejša igrača za njih. Piskanje zveni podobno kot mladiči ali plen, zaradi česar večina dihurjev na zvok igrače reagira zelo burno. Igračo želijo na vsak način vzeti, se tresejo, našopirijo rep ali celo napadejo tistega, ki jo drži. Če naš dihur na piskajočo igračo reagira podobno, se teh igrač raje izogibajmo in svojega ljubljenčka ne razburjamo po nepotrebnem.
Nekateri dihurji se radi igrajo s tulci straniščnega papirja. Nekateri jih samo prenašajo naokrog po stanovanju, drugi pa (tako kot se za dihurja spodobi) vanj poskušajo zlesti. Večina vas je na internetu že videla sliko dihurja zataknjenega v takšen tulec, ob kateri ste se zabavali in smejali, a v resnici situacija ni ne smešna, ne zabavna. Dihur sicer lahko zleze v tulec po principu »če gre glava, gre tudi telo«, a razen tistih najmanjših, se v njem zataknejo. Ti kartonasti tulci so namreč preozki in zataknjenemu dihurju stisnejo prsni koš, kar oteži dihanje in z nekaj smole se dihur lahko celo zaduši. Če mu dovolimo igro z tulci, jih moramo predhodno po dolgem prerezati. Tulci papirnatih brisač so narejeni iz tršega kartona in tudi prerezani niso primerni za igro.
Da bo igra varna in zabavna, igrače redno pregledujemo in čistimo. Če so poškodovane, pa jih raje zavrzimo, da se izognemo nepotrebnim težavam z obiski pri veterinarju. Tiste, za katere glede varnosti nismo popolnoma prepričani , pa uporabljamo samo pod nadzorom (plastične vrečke, manj trpežne žogice itd.).
Priporočamo tudi uporabo t.i. mentalnih igrač. Miselni izzivi, ki jih nudijo, spodbujajo razmišljanje in nagone ter stimulacijo različnih čutil,posebno voha, ki je najpomembnejši čut pri dihurjih. Lahko uporabite igrače za pse in mačke, ki jih je mogoče kupiti v večini trgovini za živali, ponudba je zelo raznovrstna, lahko pa jih tudi izelate sami. V igračo skrijete priboljške ali hrano, ki jo ima dihur rad. Domačim dihurjem manjka izražanje lovskega nagona, s tem, ko se bo dihur trudil priti do priboljška, boste stimulirali predvsem tega.
Kupljene mislene igrače so običajno razdeljene v stopnje glede na zahtevnost. Svetujemo, da imate tovrstnih igrač več in da jih redno menjavate, da se jih dihur ne naveliča. Lahko se povežete tudi z drugimi lastniki dihurjev in skupaj izdelate “knjižnjico” tovrstnih igrač, ki jih med seboj izmenjavate. Seveda poskrbite, da so igrače pred vsako menjavo oprane in razkužene, da ne bi prišlo do prenosa bolezni.
