Morda se komu zdi čudno, a tudi večina dihurjev gre rada na sprehod. Njihova pregovorna radovednost izbruhne na plan in njihov odziv je nadvse zabaven.
Nekateri dihurčki potrebujejo malo več časa, da se privadijo na oprsnico, nove vonje in na okolje, a večini to uspe. Če ocenite, da se dihurček preveč boji vsega novega in da sprehodi zanj predstavljajo prevelik stres, jih raje opustite ali pa privajanje zelo upočasnite.
V začetku si je pametno določiti pot, po kateri boste hodili, in jo nekaj časa ponavljati. S tem boste dihurju dali možnost, da se privadi na novo okolje. V večini primerov se sprehodi začnejo z veliko nošenja in občasnimi krajšimi raziskovanji okolice. To lahko dopuščate nekaj časa, vsekakor pa vztrajajte na premikanju. Običajno pomaga družba drugega dihurja, ki je sprehodov že vajen, ni pa obvezno.
Kaj hitro boste ugotovili, kaj vaši zverinici ustreza in česa se boji. Tako boste lahko prilagajali sprehode na način, da bo vaš dihurček kar najbolj užival. Običajno se najraje gibljejo tako, da imajo zavarovan en bok. Kot naročena je ograja, plitev jarek ali pa živa meja. Nadvse radi se zakopljejo v krtino ali pa raziskujejo po grmovju.
Večino dihurčkov lahko navadimo na urbano okolje, kjer je več ljudi. Je pa v takem okolju več pritiska na vas, lastnike, kar je lahko precej moteče. Zavedajte se, da vas bodo v urbanem okolju mimoidoči ogovarjali in spraševali, kakšno nenavadno žival vodite na povodcu. Pričakujete lahko tudi komentarje in “razlage”, ob katerih včasih ne veš, ali bi se smejal ali kar zjokal. Vsak lastnik, ki je dihurja že kdaj sprehajal, ima na zalogi kakšno zgodbico, izviren komentar ali celo poduk s strani staršev o tem, katera žival je to. Redno boste poslušali o vidrah, podlasicah in mačkah, zagotovo boste slišali tudi kakšno pripombo o hrčkih ali morskih prašičkih, imeli pa smo priliko slišati tudi že, da je na drugem koncu povodca opica, kača ali celo želva.
Nekateri dihurčki so pravi »pozerji« in jim pozornost vseh ljudi godi. Drugi imajo raje svoj mir, zato pri izbiri poti za sprehode in pri rokovanju tujcev z dihurjem upoštevajte karakter in socializiranost svojega kosmatega prijatelja.
V urbanem okolju moramo biti tudi bolj pozorni na ljudi, ki kaj hitro spregledajo dihurčka na pločniku, promet in seveda druge živali, predvsem pse.
Dihurčki se z veseljem sprehajajo tudi pozimi, morda se bodo le večkrat odločili, da se pogrejejo v naročju. Zabavno jih je opazovati pri »potapljanju« v snegu.
Bolj pazljivi pa bodite v poletnih mesecih in ob toplem vremenu, saj dihurji zelo slabo prenašajo visoke temperature, zato se v vročini izogibajte sprehodom. Raje izberite del dneva, ki je hladnejši, se na sprehod podajte v zavetje gozda ali pa ob res hudi vročini ostanite doma, v hladnem stanovanju. NIKOLI jih ne puščajte v neklimatiziranem avtomobilu. Zrak v avtomobilu se že v nekaj minutah lahko segreje krepko nad trideset stopinj, kar je za dihurja (in druge živali) lahko usodno.
NEVARNOSTI
Zavedati se moramo tudi nevarnosti, ki so prisotne v zunanjem okolju.
Dihurček se ob naši nepazljivosti kaj hitro izmuzne iz oprsnice. Da bi to preprečili, naj se oprsnica kar najtesneje prilega dihurčku. Pazite tudi na gibanje dihurja, ko je na tleh. Najlaže se reši oprsnice, kadar začne zategovati vrvico ob vzvratnem gibanju. Prav tako se lahko izmuzne, ko ga imamo v torbi, žepu ali v kapuci.
Še resnejša nevarnost pa so psi, ki jih lastniki nimajo na povodcih. Že res, da mnogi psi dihurja ne bi napadli, a se na to ne zanašajte. Tudi če je pes na povodcu in opazite, da je nemiren, dihurčka raje dvignite. Takšna srečanja so lahko stresna za obe živali. Pravzaprav bi odsvetovali kakršno koli bližnje spoznavanje dihurja z nepoznanim psom. Dovolj je en sam ugriz, da je konec lahko zelo nesrečen.
Pozorni pa moramo biti tudi na ostale sprehajalce. Vse preveč radi »gledajo« dihurčka z rokami namesto z očmi. Ker večina naših dihurjev ni cepljena proti steklini, se tudi nedolžen ugriz − predvsem zaradi birokracije in zakonodaje, ki določa ravnanje ob ugrizu živali − lahko kaj hitro spremeni v nočno moro.
Sprehodi z dihurji so običajno zabavni, predvsem pa so koristni zanje kot tudi za nas. Upam, da se boste pogosto odpravili na sprehod in da boste pri tem uživali.
OPREMA
Dihurčka na sprehodu opremimo z oprsnico, ki mora biti dovolj tesna, da se zverinica iz nje ne izmuzne.
Uporabite lahko kakršenkoli povodec, klasičnega ali raztegljivega. Pri izbiri raztegljivega (npr. Flexi) bodite pozorni, da je vzmet dovolj šibka, da povodec dihurčka ne bo preveč oviral pri gibanju.
Foto: Maja Čonč
Dihurčki tudi na sprehodih potrebujejo občutek varnosti. V ta namen jim je dobro ponuditi kraj, kamor se lahko skrijejo. Pozimi so to lahko kapuce ali žepi puloverjev, poleti pa manjše torbe ali malhe. Važno je, da dihur ve za to mesto, tudi če ga ne uporablja.
Na daljše sprehode je dobro vzeti tudi vodo in nekaj briketov ali posladkov. Vodo lahko shranite v manjšo plastenko s širokim pokrovčkom, ki ga uporabite za pitje.
V primeru, da se je na sprehod potrebno odpeljati z avtomobilom, naj dihurčki vožnjo preživijo v transportni kletki. Tako bo vožnja precej bolj varna in za kosmatinca tudi bolj udobna.
Preden se s z dihurjem podate na raziskovanje zunanjega sveta, poskrbite za cepljenje proti pasji kugi. Dihur se v zunanjem okolju namreč lahko okuži z omenjenim virusom, okužba pa je za necepljene dihurje večinoma usodna.
Svetujemo tudi, da dihurja redno tretirate proti zajedavcem.
