O tem vas bo zagotovo povprašal vsak, ki mu boste omenili, da razmišljate o dihurju kot hišnem ljubljenčku. Kot vsaka vrsta živali imajo tudi beli dihurji svoj značilen vonj, ki je posledica izločanja kožnih žlez. Vonj je nekoliko sladkast, marsikoga spominja na vonj po medu ali mošusu. Ljudje vonje različno zaznavamo in kar je nekomu prijetno, je lahko za nekoga drugega moteče in neznosno. Zato priporočam, da si pred nakupom vsi družinski člani oz. sostanovalci dihurja skupaj ogledate, predvsem pa »ovohate« v živo, da kasneje ne bo prepira glede vonjav, zaradi katerih bi morda žival lahko celo končala na cesti.
Nekastrirane živali, predvsem samci v obdobju gonitve (ki traja več kot pol leta!), imajo veliko močnejši in bolj rezek vonj, ki se dobesedno »zažre« v prostor, kjer je taka žival nameščena. To je treba omeniti predvsem zato, ker večina ljudi želi mladega dihurja, hkrati pa se ne zavedajo, da bo vonj tega mladička iz meseca v mesec bolj izrazit. Kastracija* vonj sicer močno omili, nekateri kastrirani dihurji (velja za oba spola) vonja skoraj nimajo, a s kastracijo je iz zdravstvenih razlogov priporočljivo počakati vsaj do spolne zrelosti, ki nastopi med osmim in desetim mesecem starosti. S prezgodnjo kastracijo lahko namreč vplivamo na razvoj obolenja nadledvičnih žlez. Pred nakupom je torej vredno razmisliti, ali bomo teh nekaj mesecev do kastracije lahko »zdržali«. Drugače je bolje razmisliti o tem, da bi raje kupili oz. posvojili nekoliko starejšega dihurja, ki je lahko že kastriran.
Vonj dihurja lahko omilimo z rednim menjavanjem »posteljnine«, skrbjo za čisto okolje, v katerem dihur živi, čiščenjem kletke in ne prepogostim kopanjem. Veliko vlogo pri vonju živali ima tudi prehrana. Dihurji, hranjeni z neprimerno hrano in hrano, ki vsebuje veliko količino rib, imajo močnejši vonj. Predvsem smrdijo njihovi iztrebki, ki jih je tudi znatno več, saj hrane zaradi neprimerne sestave ne prebavijo dobro.
Odstranjevanje smradnih žlez – razen v primeru, ko za to obstaja utemeljen zdravstveni razlog − v Sloveniji ni dovoljeno in se po Zakonu o zaščiti živali šteje kot mučenje živali.
Dihurji imajo ob anusu smradne žleze, iz katerih lahko spustijo smrdljiv plinast izloček. Vendar pregovorni dihurski »izpuh« ni tako grozno smrdljiva zadeva − primerjamo ga lahko s kakšnim bolj intenzivnim človeškim »izpušnim plinom«, npr. po prekrokani noči ali obilni porciji pasulja. Navadno do njega pride med pretepom dveh dihurjev, kadar se žival močno ustraši, v obdobju gonitve, nekateri dihurji pa lahko »prdijo« celo od ugodja pri božanju.
Odstranjevanje smradnih žlez – razen v primeru, ko za to obstaja utemeljen zdravstveni razlog − v Sloveniji ni dovoljeno in se po Zakonu o zaščiti živali šteje kot mučenje živali.
*Priporočena metoda kastracije je z uporabo hormonskega implantata.
