Povezava med kirurško sterilizacijo in boleznijo nadledvične žleze je bila ugotovljena v retrospektivni klinični študiji in kasneje podprta z nadaljnjimi študijami vloge luteinizirajočega hormona (LH) v patogenezi hiperadrenokortikizma pri belih dihurjih. 3
Hipotalamus izloča gonadotropin sproščujoče hormone (GnRH), ki spodbujajo hipofizo k izločanju LH. Pri intaktnih belih dihurjih LH spodbuja spolne žleze k proizvodnji in izločanju spolnih hormonov. Njihova povišana koncentracija z negativno povratno zvezo ustavi izločanje GnRH. Pri kastriranih belih dihurjih te negativne povratne zanke ni, kar povzroči neprekinjeno sproščanje GnRH. 3
Pri belih dihurjih so v zoni reticularis nadledvične skorje odkrili funkcionalne receptorje za LH. V primeru odstranitve spolnih žlez ti receptorji prevzamejo funkcijo manjkajočih gonad. Nenehna stimulacija s strani hipofize povzroča hiperplazijo in / ali hipertrofijo nadledvičnih žlez in lahko inducira onkogenezo. 3
Najznačilnejši klinični znaki pri dihurjih s tumorji nadledvične žleze je simetrična alopecija, ki se razvije pri približno polovici prizadetih živali. 1 Poleg tega so lahko prisotni otekla vulva pri samicah, seksualno vedenje, srbečica, pri samcih se lahko pojavijo tudi prostatične ciste ali abscesi.1, 2
Pri diagnostiki bolezni je uporabna tudi slikovna diagnostika – predvsem ultrazvok in računalniška tomografija (CT), ki pomaga pri določitvi velikosti in strukturo nadledvičnih žlez ter morebitno vraščanje v okoliška tkiva, predvsem v veno cavo. Eden od standardov v diagnostiki je tudi merjenje serumske koncentracije androstenediona, estradiola in 17a-hydroxyprogesterona. Povišane koncentracije omenjenih hormonov (enega ali večih) so prisotne tudi pri intaktnih dihurjih, zato metoda ni uporabna za razlikovanje med posledicami delovanja zaostalega dela jajčnika po ovario(hister)ektomiji in obolenjem nadledvične žleze.2
Izbrani načini zdravljenja dihurjev s hiperadrenokorticizmom so kirurški posegi in uporaba dolgodelujočih agonistov GnRH. GnRH agonista, ki se pri zdravljenju uporabljata sta levprorelin in deslorelin. Oba se aplicirata subkutano, prvi je na voljo v obliki depo raztopine za injiciranje in se ga aplicira na trideset dni, drugi pa v obliki 4.7 mg podkožnega implantata, ki se ga ga aplicira na 12 mesecev, oziroma na krajše časovno obdobje, če prej pride do relapsa kliničnih znakov.4 Zdravila, ki se uporabljajo za zdravljenje hiperkortizolizma pri psih in mačkah, niso učinkovita zaradi različne narave bolezni.2
Prispevek je del seminarske naloge “Onkološka obolenja belih dihurjev” pri predmetu Klinična onkologija v veterinarski medicini (nosilka predmeta prof. dr. Nataša Tozon)
Reference:
- Williams BH and Wyre NR. Neoplasia in Ferrets. In: Quesenberry KE, Orcutt CJ, Mans C, Carpenter JW, eds. Ferrets, Rabbits and Rodents: Clinical Medicine and Surgery. 4th edition. St. Louis: Elsevier, 2021; 92-108.
- Fox JG, Muthupalani S, Kiupel M, Williams B. Neoplastic diseases. In: Fox JG, Marini RP, eds. Biology and diseases of the ferret. 3rd edition. Ames: Wiley Blackwell, 2014: 587-626.
- Schoemaker NJ, Schuurmans M, Moorman H, Lumeij T. Correlation between age at neutering and age at onset of hyperadrenocorticism in ferrets. J. Am. Vet. Med. Assoc., 2000; 216(2): 195-197.
- Morrisey JK, Johnston MS. Ferrets. In: Carpenter JW, Marion CJ, eds. Exotic Animal Formulary. 5th edition. St. Louis, Elsevier, 2018: 761-798.