Limfome lahko diagnosticiramo pri vseh starostnih skupinah dihurjev. Čeprav so najpogostejši pri starejših in srednje starih dihurjih, se pojavljajo tudi pri živalih starih manj kot eno leto.2 Pri mladih dihurjih se praviloma pojavlja limfoblastni mediastinalni limfom, pri katerem lahko v tumorskih vzorcih opazimo velike in srednje velike atipične limfocite, ki so običajno T-celičnega izvora. Bolezen je običajno hitro napredujoča in slabo odzivna na zdravljenje. Pri starejših živalih je pogostejša limfocitna oblika, pri kateri populacijo malignih celic sestavljajo dobro diferencirani mali limfociti B-celičnega izvora in ima nižjo stopnjo malignosti. Redkeje je v literaturi opisana imunoblastna polimorfna variacija visoke stopnje malignosti, pri kateri je prisotna mešana populacija velikih atipičnih limfocitov, limfoblastov in malih limfocitov. 3
Klinični znaki so pogosto nespecifični, lahko se kažejo kot izguba apetita, hujšanje, povečane bezgavke, anemija, ali povezani s tem kateri organski sistem je prizadet. Limfomi se lahko razvijejo v kateremkoli hemolimfatičnem organu, kot so bezgavke, vranica, jetra, timus in kostni mozeg, pojavljajo pa se tudi v kožni in gastrointestinalni obliki.2
Vzročne genetske mutacije so dobro dokumentirane v pri ljudeh in nekaterih drugih domačih živalskih vrstah, vendar te povezave pri dihurjih še niso povsem pojasnjene. Študija prenosa z uporabo inokuluma je pokazala, da so vsaj nekatere vrste limfomov prenosljive in morda lahko posledica retrovirusne okužbe.1
Pri diagnostiki limfoma je, pomembno, da določimo stopnjo malignosti, klinični stadij in če je le mogoče, tudi imunofenotip. Na pomen feontipizacije kaže študija pri kateri so dokazali, da je preživetvena doba pri dihurjih z B-celičnim limfomom dvakrat daljša od tiste pri dihurjih s T-celičnim limfomom.1
Za zdravljenje se uporabljajo različni protokoli prirejeni za bele dihurje, predvsem modificirani CHOP in COP protokoli, ki izvirajo iz humane onkologije. V primeru zelo napredovale bolezni se uporabljajo t.i. paliativni protokoli, pri katerih se uporabljajo prednizolon / prednizon, klorambucil in L-asparginza oziroma njihova kombinacija.1
Prispevek je del seminarske naloge “Onkološka obolenja belih dihurjev” pri predmetu Klinična onkologija v veterinarski medicini (nosilka predmeta prof. dr. Nataša Tozon)
Reference:
- Williams BH and Wyre NR. Neoplasia in Ferrets. In: Quesenberry KE, Orcutt CJ, Mans C, Carpenter JW, eds. Ferrets, Rabbits and Rodents: Clinical Medicine and Surgery. 4th edition. St. Louis: Elsevier, 2021; 92-108.
- Schoemaker NJ. Ferret Oncology – Diseases, Diagnostics, and Therapeutics. Clin. Exot. Anim. 2017; 20: 183-208.
- Mayer J, Erdman SE, Fox JG. Diseases of the Hematopoietic System. In: Fox JG, Marini RP, eds. Biology and Diseases of the Ferret. 3rd edition. Ames, Wiley Blackwell, 2014: 311-334.
