Ko vprašanje ali pogovor nanese na vzrejo in mladiče, me v večini primerov spreleti srh. Na vzrejo živali – dihurjev ali katerih koli drugih živali – sama namreč gledam z zelo strogimi očmi. Zdi se mi, da je to nekaj, česar bi se morali lotevati šele po temeljitem razmisleku, z jasnimi cilji in odgovorno. Do večine legel pa žal ne pride po tem principu.
Ljudje se za paritev svojih dihurjev odločijo iz različnih razlogov. Nekateri to (žal) počno samo zaradi denarja, drugi bi radi potomce svojega ljubljenega dihurja, tretji pa želijo doživeti ‘čudež življenja’. Nihče od omenjenih se ne vpraša, kakšni bodo rezultati te paritve, kakšen bo prispevek h kakovosti in zdravju populacije dihurjev pri nas, kakšen je genetski potencial staršev, kaj točno se bo dogajalo s potomci ipd. Tisti, ki se vsega skupaj lotijo premišljeno, z vizijo, in ki si dejansko želijo nekaj doprinesti k izboljšanju stanja, so žal v manjšini.
Sama sem mnenja, da mora biti odločitev za vzrejo dobro premišljena in utemeljena. Vzreditelj mora imeti jasne cilje, kaj želi doseči, skrbno izbrati živali, ki bodo uporabljene za razplod, in biti kritičen do svojega dela. Pristop ‘naš samček išče samičko za skupno druženje’ mi nekako ni blizu … Predvsem pa mora vzreditelj prevzeti odgovornost tako za svoje živali, kot za vse njihove potomce. Da, prav ste prebrali, vse potomce, ki so posledica izbrane paritvene kombinacije, ne le mladiče iz prvega legla.
Za načrtno vzrejo sem odločila po približno petnajstih letih življenja z dihurji. Ne, nikakor ne pričakujem, da bo vsak vzreditelj dal skozi tako dolgo ‘vajeniško dobo’ ‒ mene so pač prej pritegnile druge stvari, povezane z dihurji. V tem času se je nabralo kar nekaj znanja ‒ tako teoretičnih kot tudi praktičnih izkušenj ‒, kljub vsemu se še vedno učim, če le imam priliko. Od ljudi, ki se lotevajo vzreje, pričakujem podobno. Ne le, da jim je povsem jasno, kakšna je primerna oskrba dihurja; pričakujem, da vedo več kot ‘običajni’ lastniki. Če ne poznamo osnov, o vzreji ne moremo in ne smemo razmišljati, saj nismo dovolj kompetentni ne za izbiro paritvene kombinacije niti za podajanje celostnih informacij novim lastnikom. Dobro poznavanje potreb in značilnosti vrste je namreč osnova vsake odgovorne vzreje.
Naslednja stvar, ki je potrebna, je kritičnost. Dobro moramo poznati prednosti in slabosti dihurja, ki smo ga izbrali za vzrejo. Brez skrbi, noben dihur ni popoln (kar seveda ne pomeni, da v očeh svojega lastnika ni najlepši in najboljši) in ravno izboljšava napak je eden od ciljev vsake premišljene vzreje. Potrebno je poznati linije, iz katerih oba bodoča starša izhajata, ter kako so se nekatere lastnosti prednikov prenašale na potomce. Zame so predvsem pomembni zdravstveni podatki. Ne predstavljam si hujšega, kot so dedno pogojene zdravstvene težave pri dihurjih, ki sem jih ‘jaz’ spravila na svet.
Sama sem, potem ko sem se enkrat odločila za vzrejo, še leto dni čakala na primerno samico za svojega samca. Preden sem kombinacijo potrdila, sem z obema opravila preventivni kardiološki pregled. Zdaj – še preden je prvo leglo na poti – pa že razmišljam kako naprej, gledam dihurje, ki so mi všeč, spremljam paritvene kombinacije, preučujem rodovnike ipd. Ker so stvari, ki jih v svoji vzreji želim, in takšne, ki se jim želim izogniti v velikem loku.
Izbira vzrejnih živali in paritvene kombinacije so le predpriprave. Pa potem? Stvar se s tem še zdaleč ne zaključi. Primerna oskrba matere pred in med brejostjo ter po kotitvi je ključnega pomena. Sem sodijo primerna prehrana, zaščita pred paraziti in preventivna cepljenja – vse to so namreč stvari, ki vplivajo tudi na zdravje mladičev.
Ko pride do kotitve, moramo biti pripravljeni, da lahko gredo stvari tudi v napačno smer, da se lahko zakomplicira. Imamo na voljo veterinarja, ki bo pomagal pri kotitvi, če bo potrebno? Kaj pa če mati pogine, ostane brez mleka (ja, tudi to se lahko zgodi)? Smo pripravljeni na hranjenje mladičev na dve do tri ure, vsak dan in vsako noč najmanj tri tedne?
In ko že misliš, da si rešen najhujšega, pa se pravi žur šele začne. Mladiči izredno hitro rastejo, zato potrebujejo primerno hrano, ki jo pojedo v nepredstavljivih količinah (dva osem tednov stara mladiča lahko dnevno pojesta toliko kot štirje odrasli dihurji). Poskrbeti moramo za primerno socializacijo malih ‘piranh’, jih navaditi na dotikanje, druge ljudi, druge živali, zvoke, različno hrano, osnove uporabe stranišča ipd.
Ko so mladiči dovolj stari, moramo poskrbeti za preventivo pred paraziti, cepljenje, in ker je govora o odgovorni vzreji, tudi za označitev z mikročipom. In seveda ‒ poiskati jim moramo primerne lastnike. To pomeni, da bomo tudi v iskanje domov za svoje mladiče morali vložiti nekaj časa in energije in jih ne bomo prodali prvemu, ki se javi na oglas in pomaha z denarjem …
Če potegnem črto, vzreja ni enostavna. Mora biti odgovorna, saj vključuje živa bitja, za katera je vzreditelj odgovoren od dne, ko so prišla na svet, pa do takrat, ko ga nekoč zapustijo.
