Kletka za dihurja

Naše stanovanje je lahko za dihurja zelo nevarno. Tudi če ga zaščitimo, bo radovednež vedno našel kaj nevarnega. V primeru, da nimamo dovolj prostora za sobo, namenjeno prav dihurju, bo v kletki na varnem.  Tako se ne bomo nenehno spraševali, če smo zaprli okno v stanovanju ali vrata kopalnice, ko bomo odsotni od doma. Ponoči pa bomo mirno spali brez nenapovedanih obiskov v postelji.

Kletko bomo potrebovali, ko bomo dihurja prvič prinesli domov in se bo še navajal na nas in na nov dom. Če imamo doma že kakšno žival (psa, mačka ali dihurja) bo njena uporaba obvezna, da jih bomo lahko počasi navajali drug na drugega. Prav nam bo prišla tudi med čiščenjem stanovanja ali v primeru, da imamo več dihurjev in en zboli ter ga je treba med zdravljenjem ločiti od ostalih in slediti njegovemu apetitu.

Dihur ne sme biti ves čas v kletki. Zagotoviti mu moramo dovolj gibanja in igre tudi izven nje − vsaj tri do štiri ure dnevno.

Nasveti pri izbiri kletke

Kletko lahko kupimo ali izdelamo sami. Pri tem moramo paziti, da bo dovolj prostorna. Velikost je sicer odvisna od števila dihurjev, ki bivajo v njej. Za enega naj ima najmanj 0,6 m2 površine. Za vsakega dodatnega dihurja je potrebno zagotoviti najmanj 0,3 m2 dodatne površine. Razmik med rešetkami ne sme biti večji od 2,5 cm, za samičke in mladiče pa naj bo raje še manjši. Nekatere kletke v trgovinah imajo na dnu mrežo, ki jo moramo odstraniti in nadomestiti s povsem zaprtim materialom, da preprečimo poškodbe tačk.

Kletka ne more biti prevelika. Namesto kletke lahko dihurju nudite tudi alternativno namestitev (soba, ograda).
V razmislek – minimalne prostorske zahteve za dihurja na Švedskem so 5 m2 uporabne površine.

Pozornost moramo nameniti tudi velikosti vrat in sistemu zapiranja, da jih dihur v naši odsotnosti ne more sam odpreti. Večja vrata nam bodo zelo olajšala čiščenje.  Ker imajo dihurji zelo slabo globinsko zaznavo, je pri visokih kletkah z dodatnimi policami potrebno poskrbeti, da v notranjosti zmanjšamo višino ter s tem preprečimo preglobok padec. Zaradi nevarnosti padca, zdrsa ali celo skoka moramo preprečiti plezanje tudi po zunanji strani kletke.

Pri doma izdelani leseni kletki je potrebno poleg omenjenega paziti še na sledeče: les je potrebno dobro pobrusiti in poskrbeti, da ni nobenih trsk. Robovi naj bodo zaobljeni, da se dihur ne poškoduje, saj so pravi kosmati akrobati in včasih zelo nerodni. Pri izbiri barve ali laka moramo paziti, da ni škodljiv za živali, hkrati pa, da je dovolj odporen na urin in vodo. Kovinska mreža mora imeti primeren razmik, vsi štrleči deli mreže pa naj bodo tako zunaj kot znotraj prekriti z dodatnim slojem lesa. Prav tako je potrebna previdnost, da noben vijak ne izstopa. Lahko jih globlje privijačimo in glavo vijaka prekrijemo s kitom ali lepilom za les.

Poleg primerne velikosti vrat je priporočljivo, da so ta nameščena v vsakem nadstropju. Tako bomo lažje dostopali do dihurja, če se kaj zgodi, predvsem pa si bomo olajšali čiščenje notranjosti. Zavedati se moramo, da je čiščenje tovrstne kletke zahtevnejše, saj se urin v les vpije in navzame vonja, četudi je ta dobro polakiran. Obenem se lesa ne da temeljito razkužiti, kar je precejšen problem, če dihur zboli. Čiščenje si lahko olajšamo tako, da spodnji del kletke oziroma predel, ki je namenjen za stranišče, po celi površini prekrijemo z večjim plastičnim pladnjem ali linolejem. Seveda je slednjega potrebno po določenem času tudi zamenjati. Pod stranišče lahko postavimo tudi plenično podlogo. Les pri vhodu v kletko lahko prav tako oblepimo s folijo ali linolejem.

Vendar resnici na ljubo, ko seštejemo stroške materiala in obdelave doma narejene kletke (ob upoštevanju vseh varnostih nasvetov), ni nič cenejša od tiste v trgovini. Varnost dihurja je seveda na prvem mestu.

Alternative

Namesto kletke lahko dihurja namestimo tudi v prav zanj namenjeno in prirejen prostor (dihurska soba), notranjo ogrado ali mu izdelamo ustrezno zavarovano zunanjo ogrado.

Če je dihur nameščen zunaj, mora biti ograda z vseh strani, tudi od spodaj in zgoraj, ustrezno zaščitena pred pobegom oziroma vdorom drugih živali in zavarovana pred vremenskimi pojavi. Pozimi mora imeti na voljo ustrezno toplotno izoliran spalni del, poskrbeti moramo tudi za vodo. Poleti pa mora biti ustrezno zavarovana pred vročino.

Bivalni prostor v katerem dihur živi večino časa – torej soba ali ograda, mora biti velik najmanj 2 m2. Za vsakega dodatnega dihurja pa moramo zagotoviti še ustrezno dodatno površino.