Odločili ste se torej, da je dihur prava žival za vas. O njegovih potrebah ste se natančno pozanimali, "vse" vam je jasno, ogledali ste si jih v živo, sedaj pa ne veste kako do njega ...
Oglasnik, trgovina, posvojitev, vzreditelj ... Možnosti je več, izbira pa je odvisna od tega, kaj od dihurja želite, koliko časa ste nanj pripravljeni čakati in kako daleč ste pripravljeni iti ponj. Okolje od koder dihur prihaja, izkušnje in oskrba, ki je je deležen, močno vplivajo na njegov razvoj, vedenje in zdravje.
Če razmišljate o tem, da bi v svojo družino sprejeli dihurja, potem sem prepričana, da ste katerega od malih nagajivcev z roparsko masko prek oči že spoznali v živo in seveda podlegli njegovim čarom. Kako ne bi? To so ljubke male žverce, energetske bombice, ki te s svojimi vragolijami nasmejijo in ti popestrijo dan. Ni jih potrebno sprehajati kot pse, prespijo večino dneva, ko so budni, pa so vedno pripravljeni na igro. Zagotovo ste tudi že slišali, kaj pravimo lastniki − da jih imaš lahko kar namesto televizije.
Se sliši kot idealna žival?
Ne nujno. Svoji ljubkosti navkljub so beli dihurji relativno zahtevni hišni ljubljenčki in niso primerni za vsakogar.
Večina ljudi misli, da je bolje, da kupijo mladiča, predvsem iz razloga, da »se bo ta bolj navezal nanje« in »da ga bodo vzgojili po svoje«.
Pa je to res boljša izbira?
To je povsem stvar osebnih želja.
Samičke so manjše, hitrejše, po večini bolj spretne in običajno živahnejše. Za tiste, ki jih ne nameravate imeti za razplod, je kastracija iz zdravstvenih razlogov nujna.
Samci so praviloma večji od samic. Za večino lahko rečemo, da so vsaj malo mirnejši – moški flegmatiki pač.
Kastracija samcev iz zdravstvenih razlogov ni potrebna, se jo pa priporoča, saj paritveno obdobje v katerem med drugim tudi markirajo, tarja več kot pol leta.
