Če razmišljate o tem, da bi v svojo družino sprejeli dihurja, potem sem prepričana, da ste katerega od malih nagajivcev z roparsko masko prek oči že spoznali v živo in seveda podlegli njegovim čarom. Kako ne bi? To so ljubke male žverce, energetske bombice, ki te s svojimi vragolijami nasmejijo in ti popestrijo dan. Ni jih potrebno sprehajati kot pse, prespijo večino dneva, ko so budni, pa so vedno pripravljeni na igro. Zagotovo ste tudi že slišali, kaj pravimo lastniki − da jih imaš lahko kar namesto televizije.
Se sliši kot idealna žival?
Ne nujno. Svoji ljubkosti navkljub so beli dihurji relativno zahtevni hišni ljubljenčki in niso primerni za vsakogar.
Večina ljudi misli, da je bolje, da kupijo mladiča, predvsem iz razloga, da »se bo ta bolj navezal nanje« in »da ga bodo vzgojili po svoje«.
Pa je to res boljša izbira?
To je povsem stvar osebnih želja.
Samičke so manjše, hitrejše, po večini bolj spretne in običajno živahnejše. Za tiste, ki jih ne nameravate imeti za razplod, je kastracija iz zdravstvenih razlogov nujna.
Samci so praviloma večji od samic. Za večino lahko rečemo, da so vsaj malo mirnejši – moški flegmatiki pač.
Kastracija samcev iz zdravstvenih razlogov ni potrebna, se jo pa priporoča, saj paritveno obdobje v katerem med drugim tudi markirajo, tarja več kot pol leta.
Pri nakupu in izbiri dihurja je izredno pomembno od kod dihur prihaja, kakšne so njegove predhodne izkušnje z ljudmi in na kakšen način (če sploh) so se rejci ukvarjali s samico in mladiči v leglu. Dober vzreditelj bo z mladiči rokoval že v zgodnji starosti, tako da bodo vajeni človeškega dotika in bodo vedeli, kje je meja, do katere lahko gredo z ugrizi. Jasno jim bo, da človek ni drug dihur in da se morajo z njim igrati drugače.
