Prišel je najhladnejši del leta – teta Zima. Dihurji so jeseni pridelali kar nekaj dodatnih gramov in mehke zimske kožuhe. Večina jih zelo uživa v zimskih aktivnostih, ki jih prinaša sveže zapadli sneg. Pravo veselje jih je opazovati, kako se med seboj lovijo in kopljejo luknje in rove po zasneženem travniku. Zimski meseci pa zanje niso le zabavni, temveč so lahko tudi nevarni, saj so majhni in imajo razmeroma veliko telesno površino, zato se njihovo telo lahko hitro ohladi.
Notranji dihurji
Dihurje, ki bivajo v toplem objemu naših domov in niso vajeni nizkih temperatur, je potrebno pred mrazom zaščititi. Čas, ki ga lahko preživi zunaj pri nizkih temperaturah, je odvisen od starosti in zdravja dihurja ter vremenskih razmer. Na lep in sončen dan brez vetra je povsem varno, če je dihur zunaj 10 do 15 minut. Pomembno je, da je ves čas v gibanju. Vendar naj bo to zgolj časovni okvir in ne pravilo. Dihurji so namreč kot majhni otroci, ki med igro pozabijo na mraz in, za razliko od nas, nimajo občutka, kdaj je čas za umik na toplo. Zato je pomembno, da opazujemo njihovo vedenje in sami presodimo.
V hladnejših mesecih, ko temperature padejo krepko pod ničlo, je varnejša alternativa igranju na prostem posoda, napolnjena s snegom, ki jo postavite v notranji prostor.
Kdaj je potrebno dihurja umakniti na toplo:
- prekomerno drhtenje (tresenje je lahko tudi znak razburjenosti ali strahu);
- dihur se preneha igrati in raziskovati ter samo postopa na istem mestu ali stoji pred vrati;
- nepremično stoji;
- želi vam po nogi splezati v naročje;
- stoji pred vami in z dvignjenimi sprednjimi tačkami moleduje, da ga dvignete.
Če opazite katerega od teh znakov, prenehajte z igro in se odpravite na toplo. V primeru da zaradi kopanja po snegu, postane dihurjev kožuh vlažen ali se mu na blazinicah pričneta nabirati sneg ali led, ga nemudoma dvignite v naročje in ga zavijte toplo oblačilo. Odpravite se v ogrevan prostor in ga dobro osušite.
Tako kot ljudje in ostale živali lahko tudi dihurji dobijo ozebline, če so predolgo izpostavljeni mrazu. Začetni znaki ozeblin so pordelost kože pri ušesih, repu, smrčku ali med blazinicami, nato sledita bledost kože in otrplost. Pomembno je, da dihurja dobro osušimo, ga postopoma ogrejemo, prizadeta mesta lahko masiramo, da pospešimo prekrvavitev. Če se dihur tudi na toplem ne preneha tresti, je hladen ali celo neodziven, pa pokličite veterinarja.
Zunanji dihurji
Pri dihurjih, ki so nastanjeni v izključno zunanjih ogradah ali kletkah, je podlanka gostejša, kot pri dihurjih, ki bivajo v notranjih prostorih. Na mraz se privajajo postopoma, kar pomeni, da je njihov kožuh bolje prilagojen nizkim temperaturam. Kljub temu pa jim moramo zagotoviti primerno zaščito pred vremenskimi vplivi kot so mraz, veter, dež, sneg, poleti pa tudi pred vročino. Kletka naj bo postavljena v zavetje, na suho in neprepišno mesto. Mrežo kletke ali zunanje ograde lahko dodatno zaščitimo s ponjavo. Ko so temperature pod ničlo, je zelo pomembno, da imajo dihurji za spanje na voljo izoliran prostor. To je lahko manjši lesen zaboj ali pa posebej postavljen izoliran objekt. Posteljnino je v zimskih mesecih potrebno menjavati pogosteje, prav tako tudi vodo, da ne zmrzne. V primeru hudega mraza naj imajo vseeno tudi možnost, da se umaknejo na varno, v notranje prostore hiše ali stanovanja.
Če je vaš dihur notranji in ga želite prestaviti v zunanje bivališče, je pomembno, da to naredite postopoma. Najbolje je, da se za ta korak odločite v toplejših mesecih.
Ne glede na to, ali so naši dihurji notranji ali zunanji, jim lahko pričaramo nepozaben in varen zimski čas.
