Dihurji imajo – tako kot vsaka vrsta živali, značilen vonj. Vonj dihurjev je nekoliko poseben (po mosušu). Nekatere ljudi pa vonj dihurjev spominja na med.
Vonj nekastriranih živali, predvsem samcev v obdobju gonitve, je veliko bolj izrazit. Omilimo ga lahko z rednim menjavanjem posteljnine, rednim čiščenjem kletke in ne prepogostim kopanjem. Pogosto kopanje ima namreč ravno nasprotni učinek od želenega, saj voda, še bolj pa šamponi, sperejo olja s kože in jo izsušijo, zato žleze začno proizvajati in izločati še večjo količino teh olj. Kopanja se zato lotimo le, kadar je zares potrebno, ko je dihur umazan.
Veliko vlogo pri vonju ima tudi prehrana. Dihurji hranjeni z nekvalitetno hrano imajo močnejši vonj, predvsem smrdijo njihovi iztrebki, ki jih je tudi znatno več, saj hrane zaradi neprimerne sestave ne prebavijo dobro. Pri izbiri hrane tudi pazimo, da ne vsebuje preveč rib, ki vonj iztrebkov še poudarijo.
Pregovorni dihurski “izpuh” ni tako grozno smrdljiva zadeva. Ponavadi se zgodi med pretepom, kadar se žival zelo ustraši, v manjših količinah pa tudi ob preveliki stimulaciji, npr. od ugodja pri cartanju. Vse skupaj ima nekoliko močnejši vonj kot človeški izpušni plini.
