Beli dihur (Mustela putorius furo) ali vretica je naš domači dihur, ki je bil udomačen pred približno 3000 leti. Najverjetneje izhaja iz evropskega dihurja (Mustela putoruis), kot možnega prednika pa strokovnjaki omenjajo tudi stepskega dihurja (Mustela eversmanii).
Pri nas v naravi lahko vidimo evropskega dihurja, ki je po izgledu domačim dihurjem sicer podoben, v resnici pa gre za dve različni vrsti. Divji sorodniki naših kosmatincev se ljudi izogibajo in se jih bojijo, imajo intenzivnejši vonj in so temnejše barve (smrček je značilne črne barve).
Občasno lahko v okolici hiš naletimo tudi na belega dihurja, ki se je izgubil ali pa se ga je nekdo enostavno naveličal. V takšnem primeru pokličite pristojno zavetišče za zapuščene živali ali naše društvo in poskrbeli bomo, da bo za dihurčka primerno poskrbljeno.
Beli dihur ima izredno majhne, skorajda nične, možnosti preživetja v naravi. Pretijo mu številne nevarnosti, kot so druge živali, ljudje in avtomobili, hkrati pa v naravi zelo težko najdejo hrano. Naši dihurji so udomačeni že toliko časa, da se sami ne znajdejo najbolje. V primerjavi s svojim divjim sorodnikom za hrano in vodo namreč poskrbimo lastniki, ko zboli, ga peljemo k veterinarju, in ne preti pa mu noben drug plenilec. Divji dihur pa lahko zaradi posledic bolezni kaj hitro pogine, saj nima možnosti obiska pri veterinarju, prav tako v pa času bolezni ni sposoben lovljenja (tako kot nekateri naši domači dihurji, ki med boleznijo nočejo jesti in jih moramo zato prisilno dohranjevati) in lahko kar hitro podleže bolezni.
