Skunk (Mephitidae)

V prvi številki smo vam predstavili veliko podlasico, tokrat pa se bomo posvetili precej večjim zverinicam, ki jih v splošnem imenujemo kar z besedo skunk. Ker mnogi nepoznavalci ob besedi dihur pogosto pomislijo prav na skunka, upamo, da bo po branju prispevka vsem jasno, kako različni sta si pravzaprav ti dve zverinici.

Skunk je splošno ime za predstavnike več vrst zveri, za katere je značilna izrazita črno-bela obarvanost kožuha in dobro razvite smradne žleze. Skunke so včasih uvrščali v družino kun, danes pa predstavljajo samostojno družino s trinajstimi različnimi vrstami, ki so razvrščene v štiri rodove. Praktično vse vrste skunkov živijo v Ameriki (pretežno v severni Ameriki), razen azijskih smrdljivih jazbecev, ki jih šele od nedavnega uvrščajo med skunke. Pri nas jih v naravi ne najdemo.

Za skunke je značilen širok in relativno sploščen trup, dolg gobec, kratke mišičaste okončine z dolgimi in močnimi kremplji na sprednjih tacah ter izredno košat rep. V dolžino telo skunkov meri od 40 do 70 cm, teža pa  (odvisno od vrste) sega od 0,5 kg pa vse do 8 kg. Najznačilnejša karakteristika skunkov je njihova obarvanost kožuha. Osnovna barva je črna ali rjava z očitnimi kontrastnimi vzorci bele dlake na hrbtu, obraznem delu in repu, največkrat v obliki proge, ki poteka od glave do repa, pri nekaterih vrstah pa tudi v obliki belih pik. Največkrat je kožuh črno-bele barve, redkeje pa rjav ali siv, izjemoma tudi kremne barve. Značilna obarvanost je prisotna že od rojstva dalje.

Druga, vsem znana, značilnost skunkov, zaradi katere jih tudi zamenjujejo z belim dihurjem, je njihova sposobnost izločanja močnega, izredno smrdljivega vonja. Vsi skunki imajo dobro razvite smradne žleze, ki proizvajajo izločke za obrambo pred plenilci. Čeprav so smradne žleze podobne tistim pri dihurjih, so pri skunkih precej bolj razvite. Dve žlezi, po ena na vsaki strani anusa, proizvajata mešanico žveplenih kemikalij, ki ima izrazito neprijeten vonj, ki ga opisujejo kot mešanico vonja gnilih jajc, česna in zažgane gume. Pomemben podatek je tudi ta, da imajo skunki ob smradnih žlezah močno razvite mišice, ki jim omogočajo, da z veliko natančnostjo razpršijo izloček tudi do pet metrov daleč, česar naši dihurčki seveda niso sposobni. Skunki so zloglasni prav zaradi njihovega smrdljivega izločka, ki pa ni samo neprijeten, temveč lahko povzroči tudi draženje sluznic in celo začasno slepoto. Na srečo so skunki zelo varčni z uporabo smrdljivega orožja in se ga poslužijo samo v izjemnih primerih.

Skunki so aktivni ponoči ali ob mraku in so običajno samotarji. Dneve preživijo v brlogih, ki jih izkopljejo z močnimi kremplji ali pa v priložnostnih vdolbinah oziroma luknjah. So vsejedi, njihova raznolika prehrana pa je v veliki meri odvisna od letnega časa in razpoložljivih virov hrane. Na njihovem jedilniku se znajdejo insekti, mali glodavci, plazilci, dvoživke in ptice, pa tudi jagodičevje, koreninice, listje, gobe in oreščki. Redkeje se lotijo plenjenja mrhovine in ostankov plena drugih živali. V urbanih območjih si postrežejo tudi s človeškimi odpadki ali pa mačjo in pasjo hrano. Zanimivost, ki jo velja omeniti, je tudi ta, da se na njihovem jedilniku pogosto znajdejo čebele. Gosta dlaka jih ščiti pred piki čebel, zato so zelo uspešni pri ropanju čebeljih panjev in lahko v nekaj dneh uničijo celoten panj, kar predstavlja veliko škodo.

Skunki zime ne prespijo, torej ne hibernirajo, so pa takrat manj aktivni in se skromno prehranjujejo. V zimskih brlogih, ki jih uporabijo večkrat zapored, običajno prezimuje en samec in več samic.

Zaradi svojega načina življenja imajo odličen voh in sluh, vid pa je slabo razvit, zaradi česar so pogosta žrtev srečanj z avtomobili.

Skunki se običajno parijo zgodaj spomladi in so poligamni, kar pomeni, da se samec pari z več različnimi samicami. Dolžina brejosti je odvisna od vrste in se zelo razlikuje. Samica pred kotitvijo izkoplje brlog, kamor skoti do deset mladičev. Mladiči se skotijo povsem nebogljeni, slepi, gluhi in poraščeni s puhasto dlako. Mati odstavi mladiče pri približno dveh mesecih starosti, čeprav običajno ostanejo v njeni bližini do prvega leta starosti, ko se prvič parijo.

Umrljivost skunkov v naravi je zelo velika zaradi bolezni in plenilcev, in v prvem letu starosti pogine kar med 50 in 70 % živali. Povprečna življenjska doba v naravi je pet do šest let, v ujetništvu pa lahko doživijo tudi deset let.

Zadrževanje udomačenih skunkov kot hišnih ljubljenčkov je dovoljeno v Angliji, vendar pa niso preveč priljubljeni, ker je z zakonom prepovedano odstranjevanje smradnih žlez. Nasprotno je ta poseg dovoljen v nekaterih državah ZDA, zato so skunki kot ljubljenčki tam bolj pogosti. Tako kot pri belem dihurju, je tudi pri udomačenih skunkih prisotna težava zaradi pomanjkanja genetske raznolikosti pri razmnoževanju, zato se pojavljajo mnoge zdravstvene težave. V Sloveniji je sicer dovoljeno imeti skunka, vendar je potrebno izpolnjevati z zakonom določene bivalne pogoje in – tako kot v ZDA – se odstranitev smradnih žlez brez zdravstvenega razloga šteje za mučenje živali.

Po prebranem ste zagotovo spoznali, da skunk in beli dihur nimata dosti skupnega in da slavni Pepe LePew ni bližnji sorodnik zverinic, ki tekajo po naših domovih.