Hranjenje s celim plenom

Cel plen je najpopolnejša hrana za dihurje. Vsebuje vse kar mora vsebovati. Cela žival vsebuje vse elemente v ustreznih razmerjih. Dovolj je kosti, mesa, vsi organi so v ustreznem razmerju, vsebuje tudi dlako oziroma perje, ki v prebavilih delujeta kot ščetka.

Za vse kar moramo poskrbeti je, da je tudi taka prehrana raznolika – da pri hranjenju uporabimo najmanj tri različne živalske vrste in da večinoma hranimo z odraslimi, oziroma spolno zrelimi živalmi. Problem pri mladičih je, da še nimajo v popolnosti razvitih kosti in zato ne vsebujejo dovoljšne količine kalcija. Izjema so enodnevni piščančki – razvoj pri pticah poteka drugače kot pri sesalcih – a tudi za te ni priporočljivo, da so vsak dan vključeni v obroke. Tudi mlade živali kot so goliči miši in podgan seveda lahko uporabimo v prehrani, a zgolj kot občasen priboljšek, oziroma popestritev.

Poleg vseh naštetih koristi tovrstna prehrana nudi dihurju tudi največ stimulacije in obogatitve prehrane in življenja.

Za prehrano lahko uporabljamo vse vrste manjših živali, ki jih dihur lahko poje v enem oziroma nekaj obrokih.
Najpogosteje se za prehrano uporabljajo mali glodavci kot so miši in podgane, kunci, prepelice in enodnevni piščančki (ki so »stranski produkt« jajčne industrije – vse piščančke moškega spola se namreč usmrti). Poleg njih pa tudi ostali mali glodavci kot so budre, hrčki, gerbili, mnogosesne miši in druge vrste, manjše ribe (npr. girice in sardele), pa tudi nekatera divjad kot so polhi, nutrije, svizci, … Pri vsem ulovljenem plenu prostoživečih vrst, vključno z ribami, je potrebno poskrbeti, da je preden ga uporabimo za prehrano, vsaj dva tedna zamrznjen.

Polovica odraslega kunca je zadoščala za nočni obrok mami z leglom trinajstih sedem tedenskih mladičev.

Poudariti je potrebno, da vedno uporabljamo zgolj mrtev plen, nikoli za prehrano ne uporabljamo živih živali. Prvi razlog je ta, da Zakon o zaščiti živali uporabo živih živali za hrano ali vabo prepoveduje (razen, če ni druge možnosti). Drugi pa je, da plen lahko dihurja tudi poškoduje.

Slaba stran hranjenja s celim plenom je, da je »drag špas«. Za ilustracijo – 20 zamrznjenih miši težkih 25-30 g, ki so najprimernejše za hranjenje dihurjev, stane 24 EUR. Odrasel dihur težak 1,5 kg dnevno poje vsaj 5 mišk …

Zaradi vseh dobrih plati, ki jih hranjenje s celim plenom dihurju nudi, zares priporočam, da ga vključite v prehrano svojih dihurjev, pa četudi le občasno.

KJE LAHKO KUPIM CEL PLEN?

Cel plen lahko dobite pri različnih rejcih malih živali in perutnine – z večino se je mogoče dogovoriti, da vam mrtve živali ne očistijo.
Tovrstna hrana se uporablja tudi za hranjenje kač in drugih plazilcev, zato jo je mogoče kupiti tudi pri nekaterih komercialnih ponudnikih (v času pisanja, julij 2021) kot sta Snake Food Slovenia (FB Snake food, spletna stran: snakefoodslo.com) in vsaj v nekaterih trgovinah verige Mr. Pet.

RIBE

V prehrano svojih dihurjev lahko vključite tudi ribe. Najboljše so različne vrste majhnih modrih rib kot so girice, sardine, sardele, … Ponudite lahko cele (neočiščene), ali pa odstranite črevesje.
Priporočljivo pa je, da ribe niso na meniju več kot enkrat na dva do tri tedne.

Polovica prepelice zadošča za dnevni obrok večine odraslih dihurjev.
Na fotografiji je prikazano koliko perja jaz pustim ob čiščenju.
Foto: Maja Čonč

ČIŠČENJE

Svetujem, da vsemu plenu, ki je večji od odraslih miši, odstranite črevesje. Večina dihurjev ga ne poje, oziroma ga s tresenjem odstrani iz plena, pri čemer običajno poleti in se prilepi na zid, reštke kletke, …
Sama redno hranim s prepelicami in zavoljo lažjega čiščenja jim, preden jih ponudim dihurjem, odstranim del perja. Na ta način ga dihur še vedno zaužije dovolj, da ima to koristen učinek na prebavo, a ga je toliko manj, da je pospravljanje po končanem obroku lažje.

Maja Čonč
Maja Čonč
Maja Čonč ima dolgoletne izkušnje z dihurji, v njeno življenje so prišli pred več kot dvajsetimi leti. Leta 2008 je ustanovila Društvo Zverinice, kateremu tudi predseduje. Zaključuje študij veterinarstva na Veterinarski fakulteti v Ljubljani. Redno se udeležuje strokovnih srečanj v Sloveniji in v tujini, na katerih tudi aktivno sodeluje kot avtorica in soavtorica strokovnih prispevkov, predvsem o boleznih in zdravstvenem varstvu belih dihurjev. Je mednarodno priznana sodnica za dihurje, vzrediteljica in članica mednarodnega združenja vzrediteljev dihurjev, Natural Ferret Breeders.

Popular

spot_img

Več prispevkov tega avtorja

Bolha – v trajni oskrbi

Bolha (Buha, Bubi) je v našo oskrbo prišla pri starosti dobrih štirih let. V Slovenijo je bila posvojena prek kolegov iz hrvaškega društva Tvorum. Po...

Influenca (gripa) pri belih dihurjih

S hladnejšimi dnevi se začenja tudi sezona pohoda različnih virusov, ki povzročajo obolenja dihal. Med virusnimi okužbami, ki so v hladnejšem obdobju leta pogostejše,...

Potovanje z malimi živalmi

Za prehod meje znotraj EU - če s strani države članice (Velika Britanija, Irska, Malta, Švedska) ni določeno drugače - mora dihur imeti: - evropski potni list za hišne živali (modra knjižica) - veljavno cepljenje proti steklini (od dneva cepljenja ne sme miniti manj kot 21 dni in ne več kot leto dni) - žival mora biti označena z mikročipom.

Imeti ali ne imeti?

Vse se je začelo z vprašanjem: »Klavdija, bi imela dihurja?« In sedaj, slaba tri leta pozneje sedim v postelji, se trudim napisati nekaj, kar naj...