Imeti ali ne imeti?

Vse se je začelo z vprašanjem: »Klavdija, bi imela dihurja?«

In sedaj, slaba tri leta pozneje sedim v postelji, se trudim napisati nekaj, kar naj bi bilo podobno kolumni. S tremi dihurji v sosednji sobi, tremi začasniki v novih domovih. In dvema, ki sta se kljub našemu trudu, morala posloviti od zemeljskega življenja, saj je bila bolezen močnejša. Razmišljam o dihurjih, o vas, ki prebirate te vrstice in o sporočilu, ki bi vam ga rada podala. Neverjetno, ampak res je samo slaba tri leta, od kar sem postala dihurska cimra, vdana sluga, šoferka, skrbnica, zagovornica, negovalka… zdi pa se kot cela večnost. Dejstvo, ki je vsem na očeh je, da sem se zaljubila v te male aromatične, bacilom podobne, kepice. Da obožujem njihove norčije, njihovo zvedavost, njihov vonj (ok, goneči samci niso ravno moja stvar) … Na kratko, ukradli so mi polovico srca, polovico stanovanja, polovico plače in lansko leto tudi počitnice. V moje življenje so prinesli veselje, ČUDOVITE ljudi, goro znanja in izkušenj.

Tole pišem po trodnevni odisejadi na Veterinarski fakulteti. Po treh neprespanih nočeh. Po treh dneh stresa. Po treh dneh brskanja po spletu, kaj naj bi pomenili vsi tisti »itisi«. Po celi vrečki zdravil in po 250 evrih manj v žepu. Počutim se slabo in utrujena sem. Tri metre naravnost in malo v levo, kraljuje Tinček, ki se ne počuti dosti bolje. Fantu ni jasno zakaj ga vse boli, zakaj je bil v tistih prostorih polnih neznanih vonjav, zvokov in nenavadnih dotikov. Zakaj mora spati v ločeni kletki. Stran od svojega zaveznika in pratnerja pri izvajanju neumnosti in zakaj mu vsakih 12 ur v gobček tlačim brizge z ogabno vsebino. Tinček, moj Smrad, moja Pahuljica in moj Fantek. Podvržen temu in onemu, karakterno nežen in občutljiv, ker vse to ni dovolj, je po vrhu vsega zelo neroden. V večini primerov je vse to strašno simpatično, včasih pa neznansko drago. Tako je v lanskem letu samo za svoja zdravljenja, cepljenja in neumnosti (tukaj imam v mislih, tisti nesrečen košček gumijaste japanke) porabil okrog 700 evrov (brez hrane, stroškov prevoza, kletke ipd.). Ker razpredam o veterinarskih stroških, ki jih s seboj prinesejo dihurji, naj mimogrede omenim, kako nenormalno stresno in drago je skrbeti za staro in bolno žival. Tomažek, ta je bil strela. V dveh letih je tako na okroglo in zaokroženo navzgor, samo za veterinarske storitve porabil okrog 3000 evrov. Fante je popadla potrošniška blaznost, jaz pa sem si morala poiskati dodatno delo, da sem nas lahko vzdrževala.

Ker sem skozi Tomaževe bolezni spoznala kako kompleksno in samosvoje bitje je dihur, sem morala poiskati primernega veterinarja. Veterinarja, ki ve kaj dela in me napoti k specialistom, ko je to potrebno. Ja, ja, sanjsko je slišati. Ampak svečano prisegam, da obstaja. In seveda je na drugem koncu Slovenije (imamo srečo, da ni prevelika). Mi se usedemo v majhen zelen avtek, prižgemo radio, gremo na izlet in se ne damo. Med tem, ko jih čakam grem jaz na obisk. Tam popijem liter kave in pojem vso čokolado. In happy days.

Verjamem da, vsem zdravstvenim težavam navkljub, lahko s primerno nego in oskrbo dihurji lahko živijo kvalitetno, veselo dihursko življenje in nam bistrijo naša s skrbmi prenapolnjena življenja.

Imeti ali ne imeti?

Naj se upre kdor se more (in mora). Jaz sem za imeti, ne glede na vse.

Imejte jih radi in pazite na njih.