Piše: Maša Vilar Stupica
Ime mi je Maša, štejem 27 pomladi in na Danskem živim že skoraj osem let. Prav tako dolgo se mi po stanovanju podijo tudi dihurji. Zakaj dihur? Pretežno zato, ker sem pogrešala življenje z domačo živaljo in ker v takratnem stanovanju psi niso bili dovoljeni. Prvi, Pilgrim, je prišel precej nepričakovano, ko sem nekaj mesecev po prihodu na Dansko sredi noči na internetu našla oglas. Že naslednje popoldne je bila v moji dnevni sobi majhna, klobasasta in grizoča žival.
Dihurji so na Danskem razmeroma popularni ljubljenčki. Za njihovo dobrobit skrbi dansko dihursko združenje, ustanovljeno leta 1997 in imenovano Dansk Ilder forening (ali na kratko DIF). DIF skrbi za informiranje javnosti o potrebah, pravilni oskrbi in prehrani belega dihurja, člani se udeležujejo različnih živalskih sejmov in enkrat na leto organizirajo tudi dihursko razstavo.
Danska se lahko pohvali s kar čednim številom vzrediteljev, vendar vzreja uradno ni regulirana. Veljajo neka nepisana pravila, katerih se večina drži.
Vzreditelji pogosto uvažajo nove živali, veliko jih pride iz Velike Britanije, nekaj iz Baltskih držav, iz vzhodne Evrope, Skandinavije in Nizozemske, par primerkov pa tudi z Balkana. Cene rodovniških mladičev se povprečno gibljejo med 200 in 350 evri. Dihur gre v nov dom veterinarsko pregledan, cepljen in čipiran, s seboj dobi pogodbo, rodovnik, potni list, vrečko hrane, kakšno igračo in odejico.
V zadnjih letih je osredotočanje na dihurje zdravje vedno večje in vse več lastnikov se odloča za surovo hranjenje, uporabo kemične kastracije in simulacijo kar se da naravnih življenjskih pogojev z dostopom do zunanjih ograd.
Trenutno z menoj živita sedemletna Liesl in Maximus, oba danskega porekla, ter petletna MissU, ki prihaja s Švedske. Slednja imata v rodovniku tudi del divjega dihurja: Maximus okrog 15 %, MissU pa dobro polovico. Življenje z njima zna biti izredno zabavno, vendar žal ne vedno v pozitivnem smislu. Sta izredno inteligentna, agilna in močna, vedno povsem prepričana v svoj prav in vsako nestrinjanje ostro kaznujeta. Sploh Maximus je v mladih letih z velikim veseljem zasajal zobe v ljudi in ta hobi se je nekajkrat končal z mojim obiskom urgence. V boljšem primeru le s pestjo antibiotikov, v slabšem tudi s šivi na obrazu. V obeh pa z nemalo zanimanja zaposlenih zdravnikov.
Z dihurji smo obredli kar lepo število razstav, večinoma na Danskem, nekaj pa tudi na Švedskem in Norveškem. Razstave so krasna priložnost za spoznavanje morebitnih vzrediteljev, različnih dihurjev in njihovih ljudi, nabiranje znanja in deljenje izkušenj. Dobrodošli so vsi dihurji ne glede na poreklo. Pomembno je le, da so zdravi in ustrezno cepljeni. Če je le mogoče, obisk te razstave zelo priporočam tako obstoječim kot prihodnjim lastnikom dihurja.
