“Frankenprey” – hranjenje po modelu celega plena

Hranjenje po modelu celega plena ali “frankenprey model” je poimenovanje za način hranjenja, ki oponaša prehrano divjih mesojedov. Od hranjenja s celim plenom se razlikuje v tem, da tu hranimo s kosi, ki jih lahko kupimo v vsaki trgovini ali mesnici.

Ker so živali, ki so namenjene prehrani ljudi, večinoma večje od tega kar dihur v naravi lahko upleni, jedilnik sestavimo tako, kot da bi plen pred zaužitjem razkosali.
Taka prehrana mora poleg mesa (v nadaljevanju mišičnine) vsebovati tudi kosti, vezna tkiva kot so kite in hrustanec ter notranje organe. Le na tak način namreč lahko zagotovimo, da je prehrana uravnotežena. Samo piščančja prsi ali mleto goveje meso pač niso primerni za kaj več, kot občasen priboljšek.

Veliko je lastnikov, ki se takšnega načina hranjenja izogibajo, celo bojijo.
Nekaj najpogostejših razlogov, ki jih navajajo lastniki, ki se izogibajo hranjenju s surovo mesno prehrano, bomo “obdelali” v nadaljevanju.

“Bakterije!”

Res je, bakterije so prisotne v surovem mesu. Vendar pa je prebavni trakt mesojedih živali temu prilagojen (nizek želodčni pH, hiter tranzicijski čas, …). Če upoštevamo higienske standarde – čiščenje površin in pribora s katerim režemo meso, umivanje rok po rokovanju s surovim mesom, redno čiščenje posod in površin za hranjenje, da pospravimo hrano, ki jo dihur ne poje, preden se ta pokvari – ni rizik pri hranjenja s surovo hrano nič večji kot pri hranjenju z briketi. Ki ravno tako niso sterilni in so lahko, tako kot vsaka druga hrana, vzrok okužb in zastrupitev. Če le količkaj spremljate »prehransko sceno«, tudi veste, da so skoraj vsako leto prisotne afere in odpoklici briketirane in konzervirane hrane zaradi okužb in kontaminiranih surovin.

“Kosti so nevarne!”

Kosti so obvezen del hranjenja s surovo hrano, so vir kalcija in drugih mineralov in naravna ščetka za zobe. Vendar vsaka kost res ni primerna.

Prvo pravilo, ki ga moramo upoštevati je, da v prehrano vključimo izključno surove kosti. Toplotno obdelane (kuhane, pečene) nimajo v prehrani živali kaj iskati. S segrevanjem se namreč spremeni struktura in kosti postanejo krhke in lomljive.

Drugo pravilo je, da izbiramo “kondiciji” jedca primerne kosti. Dihur, ki se šele uvaja v surovo prehrano, nima dovolj močnih žvekalnih mišic, zato so zanj primerne drobnejše in mehkejše kosti (npr. piščančja, prepeličja in kunčja rebra ter konice piščančjih kril). Dihurji, ki že dlje časa uživajo surovo hrano, imajo močnejši ugriz in lahko brez težav “obdelajo” tudi kosti nog perutnine in kuncev. Kosti velikih živali kot so prašiči, govedo, konji, … so za dihurje pretrde in prevelike, zato se jim izogibamo.

Tretje pravilo – kosti nikoli ne smejo biti gole, vedno morajo biti obdane z dovolj mišičnega mesa.

“Tak način hranjenja je kompliciran, potrebuješ dietetika, da sestaviš prieren obrok”

Pri hranjenju s surovo hrano je potrebno slediti nekaterim pravilom in upoštevati pravilna razmerja. Vendar za pripravo uravnoteženih obrokov ne potrebujete znanstvenega doktorata. Konec koncev, tudi hrano zase in svojo družino zmorete pripraviti sami. V nadaljevanju smo pripravili vzorčen jedilnik, ki ga lahko prilagodite posebnostim vašega dihurja in ponudbi v trgovinah, oziroma svojim zalogam mesa.

“Surovo meso jih naredi krvoločne!”

Živali (ne samo dihurji, ampak tudi psi in mačke) zaradi hranjenja s surovo hrano niso prav nič bolj agresivne ali krvoločni kot tiste, ki so hranjenje z briketirano hrano.

“Briketi vsebujejo vse kar je potrebno za zdravo življenje”

Briketi so sestavljeni tako, da vsebujejo vse vitamine, minerale in druga hranila v primernih razmerjih. A vendar obstajata dve težavi …

Prva je ta, da žal vsebujejo tudi sestavine, ki v prehrani striktnih mesojedov nimajo kaj iskati. Še tako kvalitetni briketi vsebujejo največ 85-90 % sestavin živalskega izvora in vsaj 10-15% sestavin rastlinskega izvora. V naravni prehrani divjih dihurjev je snovi rastlinskega izvora največ do pet odstotkov (podatki variirajo glede na raziskovano populacijo). Razlika se sliši zanemarljivo majhna, a v praksi se pokaže, da tudi dihurji hranjeni z visoko kakovostnimi briketi obolevajo za inzulinomom. Obolenja je pri dihurjih hranjenih z ustrezno surovo hrano ali celim plenom manj. Dihurji, ki že imajo diagnosticiran inzulinom in so hranjeni s surovo hrano, lažje vzdržujejo primeren nivo krvnega sladkorja kot tisti hranjeni z briketi in običajno potrebujejo nižje odmerke zdravil.

Druga težava pa je, da kljub temu, da so dihurji vrsta, ki je velikokrat uporabljena v različnih raziskavah, zanje ne obstajajo prehranski normativi. Ne ve se kakšne so dejanske količine vitaminov, mineralov in elementov v sledeh, ki jih potrebujejo. Vsa priporočila in formulacije briketirane hrane za dihurje temeljijo na priporočilih, ki veljajo za prehrano ameriških minkov (nercev). Vendar pa so normativi zanje že sami po sebi zastareli, poleg tega pa se prehrana nercev v naravi močno razlikuje od prehrane prednikov domačega dihurja. Nerci so namreč, za razliko od evropskega dihurja, semiakvatična vrsta in velik delež njihove prehrane predstavljajo ribe.

Vendar – če se pravil o sestavi obrokov pri hranjenju s surovo hrano iz kakršnega koli razloga ne držite, je taka prehrana hitro lahko neuravnotežena in kot taka zdravju škodljiva. Če si ne želite ali ne zmorete vzeti časa, za pripravo ustreznih obrokov, je bolje, da svojega dihurja hranite s kvalitetnimi briketi – na tak način boste naredili manj škode …

“Moj dihur ne mara mesa!”

Res je, marsikateri dihur je, kot temu rada rečem, zaprisežen briketar in ko mu ponudite meso, od gnusa skoraj omedli. Ali pa se enostavno obrne stran, saj mesa ne zaznava kot hrano. Vendar to ni nič nenavadnega, dihurji svoje preference do hrane namreč razvijajo do četrtega oziroma šestega meseca starosti. Če jim do tega obdobja nekaj ni bilo ponujeno, tega ne zaznavajo kot hrano in jih je tega potrebno naučiti. Tudi zato je izrednega pomena, da so že pri vzreditelju hranjeni s čim bolj raznoliko, vrsti primerno, hrano.

Dobra novica je, da je tudi starejše dihurje – nekatere z veliko, druge z manj truda – mogoče navaditi na surovo hrano. Ker je inzulinom obolenje, ki se pojavlja v srednjih letih oziroma pri starejših dihurjih, je tudi zanje prehod na surovo hrano nadvse primeren in običajno celo del predpisane terapije.

Kako torej začeti?

Za lastnike dihurjev mlajših od pol leta je proces običajno precej enostaven. Dihurju ponudite surovo hrano, pri čemer sledite objavljenemu jedilniku.

Več dela bodo pri prehodu imeli lastniki odraslih in starejših dihurjev. Seveda lahko tudi vi svojemu kosmatincu najprej enostavno ponudite košček mesa (piščančje meso je običajno sprejeto najbolje) in vidite kako se odzove. Če bo nad ponujeno hrano vihal nos, začnite s tako imenovanim “mesnim smoothijem” oziroma mesno juhico. Morda boste na začetku morali dihurja hraniti vi – po brizgi, s prsta, tako da mu malce hrane namažete na smrček in se bo prisiljen polizati in zelo verjetno je, da bo v prvih obrokih več hrane končalo na vas kot v dihurju. Naj vam to ne vzame volje. Najbrž že dobro veste, da so dihurji trmoglavi in le še z več trme jih lahko prepričate v tisto kar želite vi.

Dokler dihur ne je povsem samostojno, naj ima še vedno na voljo briketirano hrano, ki je je vajen, umaknite jo le dobri dve uri preden mu ponudite surov obrok, če bo sit, namreč ne bo jedel. Dihurjev nikoli (!) ne stradamo, rek “bo že jedel, če bo lačen” pri njih ne velja. Ko ste prepričani, da dihur sam poje dovolj, lahko brikete umaknete.

Pomembno je tudi, da se zavedate, da je stopnja “smoothiejev” le prehodna stopnja in da je, ko dihur je samostojno, potrebno navajanje tudi na grizenje koščkov. Mleta hrana namreč povzroča povečano nabiranje zobnih oblog, poleg tega je dihurji običajno pojedo precej več kot bi pojedli hrane v trdi obliki. Povsem enako kot pri ljudeh – ni težko spiti smoothieja v katerem je zmletih več kosov sadja in zelenjave, precej težje pa je to količino hrane pojesti v izvorni obliki.

Smoothijem začnite počasi dodajati majhne koščke mesa, najbolje narezanih na tanke trakce, ki jih sčasoma povečujete.

Vzporedno s spreminjanjem strukture hrane boste morali uvajati tudi druge vrste mesa. Recept za smoothie vsebuje le perutninsko meso (ker ga večina dihurjev najlažje sprejme), da bo prehrana uravnotežena, pa mora vsebovati najmanj tri različne vrste mesa.

Kako naj ga naučim jesti kosti?

Od vseh “stopenj” je dihurja najtežje naučiti grizenja kosti. Vendar pa so kosti nujno potrebne v njihovi prehrani, kalcijevi nadomestki niso dovolj za uravnoteženo prehrano.

Pomembno je, da dihur, preden mu ponudite kosti, dobi “žvekalno kondicijo”. Mišice, ki jih uporablja za žvečenje se morajo utrditi, saj je grizenje briketov s tega vidika precej bolj enostavno – dihur brikete le razgrize na koščke in jih pogoltne. Mišice utrdi z žvečenjem vse večjih kosov mesa – s trakcev postopoma preidite na “koščke za golaž”, za krepitev mišic so odlični tudi trši kosi mesa kot so perutninski mišični želodčki – mlinčki.
Ko pričenjate z uvajanjem kosti v prehrano, začnite z bolj drobnimi, za začetnike so najprimernejša piščančja rebra in rebra manjših kuncev, prepeličje kosti ter končni deli piščančjih perutnic. Da bo hranjenje še lažje, lahko kosti nekoliko potolčete s kuhinjsko sekirico. Enako velja tudi kasneje, ko uvajate večje kosti.
Pomembno je, da so kosti obdane z mesom – nikar jih “ne lupite” in da niso kuhane ali pečene.

Koliko hrane naj mu dam?

Potrebe se glede na starost, spol, aktivnost, reprodukcijski status, vrsto namestitve, letni čas in druge faktorje seveda razlikujejo.
Mladi dihurji do starosti štirih mesecev morajo imeti hrano vedno na voljo in presenetilo vas bo, koliko mladiči lahko pojedo. Včasih celo količinsko več kot odrasli dihurji. Najlažje je, da priložen jedilnik razdelite na štiri obroke dnevno (vsak obrok pomnožite z dva). Pri odraščajočih živalih je kalcij izrednega pomena in pri njih je še toliko bolj pomembno, das zaužijejo dovolj kosti.

Pri odraslih dihurjih je splošno vodilo, da začnemo s približno desetimi odstotki telesne mase. Dihur, ki tehta 1 kg, tako dnevno poje približno 100 g surove hrane. Kot rečeno, dejanska količina se lahko glede na prej naštete faktorje razlikuje in vodilo naj vam bo predvsem vaš dihur in morebitno izgubljanje oziroma prekomerno pridobivanje teže.

Pri odraslih dihurjih je splošno vodilo, da začnemo s približno 10 % telesne mase.Dihur, ki tehta 1 kg, tako dnevno poje približno 100 g surove hrane.
Potrebe mladičev in odraščajočih dihurjev so večje. Priporočam, da ga pričnete hraniti s količino, ki ustreza 15 % njegove telesne mase (za 1 kg težkega dihurčka to dnevno pomeni 150 g hrane) in količino po potrebi prilagodite.

Breje samice in samice z mladiči prav tako potrebujejo veliko večje količine hrane, vendar odsvetujemo, da jim prehrano v tem času menjate. Če so vajene briketov poskrbite le, da so briketi čim bolj kvalitetni.

Če se vam hranjenje s surovo hrano kljub vsemu zdi preveč komplicirano, imate še vedno na voljo nekaj možnosti.

Več informacij najdete na spletni strani Holistic Ferret Forum in v FB skupini Holistic Ferrets kjer nudijo pomoč vsem, ki pri takšni prehrani še nimajo dovolj izkušenj.

Druga možnost je, da dihurja vpišete v “Raw boot camp” oziroma se priključite enemu od programov za surovo hranjenje, ki jih izvajam avtorica članka.

Tretja možnost je hranjenje s pripravljeno surovo hrano, ki pa ima to slabo lastnost, da je v mleti obliki – posledično je večina dihurjev poje preveč in dihurju, ki je hranjen na tak način, boste morali čistiti zobe.