Za večino dihurjev je čiščenje ušes zelo neprijetno, nadležno opravilo, saj so njihova ušesa precej občutljiva. Pa vendar se temu ne gre izogniti.
Nekateri dihurji potrebujejo pogostejše čiščenje ušes kot drugi, nikoli pa jih ne čistimo pogosteje kot enkrat mesečno, da ne bi povzročili še hitrejšega izločanje ušesnega masla. O pogostosti čiščenja se je najbolje posvetovati z veterinarjem. Pred prvim čiščenjem je priporočljivo, da vam postopek pokaže veterinar ali izkušen lastnik dihurja.
Preden se lotimo čiščenja, si pripravimo pripomočke, saj bomo imeli med samim postopkom dovolj dela z dihurjem. Potrebujemo vatirane paličice, tekočino za čiščenje ušes, pasto ali olje.
Namestimo se nekam, kjer je udobno in mirno, ter podobno kot pri striženju krempljev, dihurja najprej umirimo oziroma ga zaposlimo z lizanjem paste. Lažje je, če imamo pomočnika, ki dihurja drži, mi pa z eno roko fiksiramo uho, z drugo pa ga očistimo.
O pogostosti čiščenja se je najbolje posvetovati z veterinarjem. Pred prvim čiščenjem je priporočljivo, da vam postopek pokaže veterinar ali izkušen lastnik dihurja.
Če se postopka lotimo sami, trdno primemo dihurja za kožno gubo na vratu in mu podpremo zadnji del. Če se preveč premika, malo popustimo podporo v zadnjem delu, toliko da se umiri. Z roko, s katero ga držimo za gubo, si pomagamo pri držanju uhlja. V prosto roko vzamemo namočeno paličico in uho očistimo.
Vedno najprej uporabimo navlaženo vatirano paličico. Z vlago se ušesno maslo namreč laže »odlepi«. Čistimo le zunanji del ušesa in del sluhovoda, ki ga vidimo. Z notranjih sten in gub uhlja maslo najlaže odstranimo z vrtenjem palčke. Postopek ponavljamo tako dolgo, dokler vata na palčki ni skoraj ali popolnoma čista. Pazimo, da palčke ne porivamo pregloboko v sluhovod. Držimo se pravila, da vatirani del vedno vidimo. S preglobokim čiščenjem lahko povzročimo več škode kot koristi.
Na koncu s suho paličico ali kosom vate uho še osušimo, dihurja pa nagradimo s priboljškom.
Dobro je vedeti
Normalna barva ušesnega masla dihurjev je svetlo do rdečkasto rjava in brez vonja. Vsakršne spremembe pri vonju ušesnega masla, izcedek iz ušesa, prepogosto praskanje ali potreba po zelo pogostem čiščenju so razlogi za obisk veterinarja.
Če se dihur praska, drgne po ušesih ali stresa z glavo, je to precej zanesljiv znak, da je okužen z ušesnimi garjami oziroma pršicami. Te so zelo nalezljive – če imate v gospodinjstvu več živali (tudi pse ali mačke), bo potrebno zdravljenje ali vsaj veterinarski pregled vseh živali. Izločki teh pršic spominjajo na kavno usedlino – so drobljivi in črno-rjave barve. Pri zelo hudi okužbi lahko pride tudi do težav z ravnotežjem, do motenj ali celo izgube sluha, v najhujših primerih pa se lahko sekundarna bakterijska infekcija, ki spremlja takšna vnetja ušes, razširi celo na možgane. Ker je z ušesnimi garjami okužena večina dihurjev, ki prihajajo iz trgovin in od rejcev, je priporočljivo, da pri prvem kliničnem pregledu veterinar preveri tudi, ali so pri dihurju prisotne ušesne garje.
