Obolenje nadledvične žleze

Obolenje nadledvične žleze ‒ zasledili boste tudi pogovorni izraz ˈadrenalˈ (iz ang. adrenal gland disease in strok. hipereadrenokorticizem) ‒ je pogosto obolenje pri belih dihurjih. Pojavlja se predvsem pri kastriranih starejših dihurjih in dihurjih srednjih let obeh spolov, redko pa tudi pri mlajših in nekastriranih dihurjih.

Kdo ali kaj sploh so nadledvične žleze?

Nadledvični žlezi ali adrenalki sta majhni parni endokrini žlezi, ki ležita ob ledvicah. V telesu opravljata več pomembnih nalog. S hormoni, ki jih izločata, uravnavata koncentracijo mineralov v krvi in presnovo glukoze, nadzorujeta odziv telesa na stres in pomembno vplivata na imunski sistem. Med drugimi nalogami, ki jih opravljata, je tudi izločanje nekaterih spolnih hormonov.

Kaj gre narobe? Kakšne znake opazimo pri svojem dihurju?

Pri bolezni nadledvične žleze prične tkivo skorje v eni ali obeh adrenalkah nenormalno rasti in izločati več steroidnih hormonov, kot je to normalno. To povzroči podobne klinične znake tistim, ki jih v obdobju gonitve opazimo pri nekastriranih dihurjih. Mednje sodijo spolno obnašanje kastriranih samcev in samic: agresivnejše vedenje in izrazitejši vonj, povečana vulva pri samicah in povečana prostata pri samcih, simetrična izguba oziroma redčenje dlake, srbečica, atrofija mišic ipd.
Redčenje ali izguba dlake je običajno simptom, ki ga lastniki najprej opazijo. Najpogosteje dihur začne izgubljati dlako na korenu repa, lahko pa tudi v obliki simetričnih vzorcev na bokih in drugod po trupu. Lastniki lahko pri nekaterih dihurjih opazijo, da je dlaka razredčena, brezdlačnih področij pa ni opaziti. Dlaka je po navadi krhka in tanka. Na golih mestih je lahko vidno prizadeta tudi koža – lahko je pordela, luskasta, stanjšana in običajno srbi.
Izguba in redčenje dlake sta najopaznejši v času spomladanske in jesenske menjave dlake. Bolni dihurji ˈodvržejoˈ zimsko dlako, poletni kožuh pa jim ne zraste. Jeseni se ne pripravijo na zimo ‒ vanjo zakorakajo v poletni različici, lahko še celo izgubijo nekaj dlake in podganji rep se nikakor noče obrasti.

Pri bolezni nadledvične žleze ne gre le za vidne vplive na kakovost in količino dlake, ampak za resno sistemsko obolenje, ki zahteva ustrezno veterinarsko obravnavo in zdravljenje. Če bolezni ne zdravimo, lahko spolni hormoni, ki jih izloča prizadeta nadledvična žleza, povzročijo hude okvare kostnega mozga in celo ogrozijo življenje obolelega dihurja.

Zakaj do tega pride?

Natančni vzroki za razvoj bolezni nadledvične žleze niso povsem pojasnjeni, oziroma jih je več. Strokovnjaki navajajo, da so (lahko) krivi:

• genetika (bolezen je zelo razširjena v ZDA, kjer večina dihurjev izhaja od enega komercialnega rejca, Marshall Farms; nekatere vrste tumorjev imajo dokazano genetski vzrok),
• način življenja (dihurji, ki živijo zunaj in niso izpostavljeni umetni osvetlitvi, zbolijo redkeje),
• zgodnja odstranitev spolnih žlez (večina dihurjev, ki so ‒ predvsem v ZDA ‒ naprodaj v trgovinah, je kastriranih pri starosti nekaj tednov),
• kirurška kastracija (prekinjena je negativna povratna zveza med spolnimi žlezami, hipotalamusom in hipofizo, zato hipofiza še vedno izloča hormona FSH in LH, ki stimulirata spolne celice v skorji nadledvične žleze, kar pripelje do njihove hiperplazije),
• maligni tumor (vzrok neznan).

Kako lahko preprečim, da moj dihur zboli?

Spolni cikel je pri dihurjih močno povezan z dolžino dneva oziroma noči. Natančneje, s številom svetlih in številom temnih ur v dnevu. Ko se dan prične daljšati in je število svetlih ur v dnevu vsaj osem, to stimulativno vpliva na izločanje hormonov in dihurjev spolni cikel. Dihurji, ki z nami živijo v stanovanjih in hišah, so izpostavljeni umetni osvetlitvi vsakokrat, ko zvečer prižgemo luč. Če imamo dihurje notri, je priporočljivo, da njihovo kletko postavimo v prostor, ki zvečer ni najbolj obiskan, in jim na ta način omogočimo čim bolj naravno osvetlitev. Nekoliko si lahko pomagamo tudi s prekrivanjem (dela) kletke.

Druga stvar, na katero lastniki lahko vplivamo, je starost ob kastraciji. Zelo pomembno je, da se za poseg ne odločimo prezgodaj. Priporočljivo je, da so dihurji ob posegu stari vsaj devet mesecev, lahko tudi več. Pri tem je seveda izrednega pomena, da pri samicah preprečimo trajno gonitev.

Stvar, o kateri velja razmisliti, je tudi metoda kastracije. Po mnenju strokovnjakov kirurška kastracija pomembno vpliva na pojavnost bolezni nadledvične žleze, zato velja razmisliti o alternativi z vstavitvijo hormonskega implantata. Vzreditelji in lastniki dihurjev, ki to metodo uporabljajo že več let, poročajo o spodbudnih rezultatih. Seveda tudi ta metoda ni povsem brez nevarnosti in slabosti, so pa stranski učinki precej redki.

Kakšne so možnosti zdravljenja?

Veterinar bo diagnozo potrdil (ali ovrgel) s temeljitim pregledom, ki bo vključeval preiskave krvi, ultrazvok trebušne votline in po potrebi tudi rentgensko slikanje. V nekaterih primerih se bo morda odločil tudi za merjenje koncentracije spolnih hormonov v krvi. Velikokrat se veterinar za zdravljenje odloči že na podlagi  kliničnih znakov; ostale diagnostične metode so mu le v pomoč pri izključevanju ostalih obolenj ter za ugotavljanje razširjenosti bolezni in njenih posledic.
Najpogostejša in v večini primerov najučinkovitejša terapija je vstavitev hormonskega implantata (Suprelorin®). Ta sprošča sintetične hormone, ki preprečijo oziroma zmanjšajo izločanje hormonov, ki povzročajo simptome. Že v nekaj tednih po vstavitvi implantata pri večini dihurjev opazimo izboljšanje kliničnih znakov. Srbečica, otečenost vulve in spolno vedenje se lahko izboljšajo že v dveh tednih; da ponovno zraste dlaka, pa traja nekoliko dlje. Strokovnjaki opozarjajo, da implantat ne deluje na zmanjšanje tumorja pri vseh obolelih dihurjih. Nekateri klinični znaki lahko ostanejo prisotni tudi po vstavitvi. Zaradi narave bolezni je nemogoče vedeti vnaprej, ali bo vsadek pomagal ali ne in koliko časa bo  deloval.
Poleg hormonskega vsadka obstaja še možnost kirurškega zdravljenja, s katerim se odstrani prizadeta nadledvična žleza. Takšno zdravljenje je seveda bolj invazivno in postopek bolj tvegan, je pa v nekaterih primerih nujno.
Poleg implantata Suprelorin® obstaja še možnost zdravljenja z nekaterimi drugimi hormonskimi preparati, ki pa so manj učinkoviti, na dolgi rok je zdravljenje dražje in zahtevajo večkratno aplikacijo.
Katera je najprimernejša metoda zdravljenja za vašega dihurja, kakšno in kako pogosto spremljanje bolezni bo potrebno, se bo odločil vaš veterinar, ko bo opravil vse potrebne preiskave.

Podganji rep (ang. rat tail)
»Opazil sem, da ima moj dihurček na repu rjavordeče madeže. Je to normalno?«
Črne pikice na repu, ki jih pogosto spremljajo mastne rjavordeče naslage in izguba dlake, so posledica izločanja maščobe iz kožnih žlez. To stanje imenujemo podganji rep (ang. rat tail) in se lahko pojavlja sezonsko ali kot posledica stresa, izguba dlake pa je omejena samo na rep. Plešavost ali alopecija se običajno prične na konici ali spodnjem delu repa. To stanje ni zdravju škodljivo in ima le estetske posledice. Rep lahko čistimo z blagim milom in vodo, dlaka pa ponovno zraste ob naslednji menjavi kožuha. (JH)